Avtor: šini

Ta vikend se je zaključil jamarski tečaj jamarskega kluba Novo mesto. Kar 10 novih pripravnikov in 4 za jamarja in spremljevalni program in inštruktorji in obiski iz Ribnice …

Polna hosta pri Čaganki, vam povem.

Klemi me je postavil k lojtricam, ki jih itak nihče ne uporablja in se je vsem žvižgalo zanje, na srečo pa morajo na izpitih znati vsaj zaklepanje pol biča, ki ga itak ne znajo in so me vsaj približno resno jemali …

Zgodaj popoldne smo končali in se odpravili k bivaku. Na zasluženo kosilo. Gorelo je dobro, ampak voda v kotlu ni vrela, tako nismo mogli takoj makaronov vreči v vodo. Smo še malo naložili, vmes smo pa izračunali, koliko makaronov za 30 ljudi potrebujemo. Smo malo vlekli in malo rinili in se na koncu odločili za 3 kilograme, kar se je meni sicer zdelo malo, ker sem bil lačen kot konj, a se je potem izkazalo, da mogoče bi bilo boljše, če bi jih dali manj, ker konzerv golaža nismo imeli dovolj. Mislim, frišno kupljenih nismo imeli, zato smo dodali še 4 iz bivaka, ki so bile tam še verjetno iz črnobele televizije. Še vedno nimam okusa, ampak niso bili okusni, nič ne tajim …

Za nagrado za narejene izpite in naučeno so se po poznem kosilu tečajniki lahko  pa v Čaganko podali. Tam okoli štirih je Klemi milijon ekip sestavil, glede na njihovo kondicijo pa to, mene in Maxinne je določil za krmarja najglobje ekipe. Ki naj bi najbolj zagnane popeljala na 100 m, torej nekje do sredine Sedemdesetmetrce.

Se nisem nič psihiral, kaj pa je to par ljudi peljati na 100 m v Čaganko!

Ste imeli kdaj mlade mačke doma in kje blizu še kakšno drevo?

Ja, evo, to, o tem govorim. Vse je okej, dokler mladi mački drevesa ne opazijo. Jebe se jim, mladim mačkom, da ne znajo plezati po drevesu in niti pomislijo ne, kako veseli bodo gasilci, ko jih bodo dol snemali!

Tako nekako je bil naš obisk Čaganke videti!

Do vhoda vse kulturno in organizirano, ko šolska proslava za kulturni praznik. V jamo sem najprej poslal Maxinne potem pa že prvega tečajnika. Po planu potem spet izkušenega jamarja, pa tečajnika, pa inštruktorja …

Vse pod kontrolo, si mislite.

Ja.

Sem stal pri vhodu, jih nisem poznal, oni mene ne, so delali po reglcih. Po zadnjih modnih smernicah takorekoč jamarske šole!

Dve popkovini na varovalni vrvni ograji pri dostopu do jame, zavora blokirana, preden se izpnejo popkovine …

Nisem pričakoval nobenih težav, pravzaprav sem v globino buljil bolj zato, da nisem gledal mladih (in manj mladih) navdušeno pričakujočih obrazov in podoživljal svojih občutkov pri prvem obiske jame, ki se jih (žal) ne spomnim več!

In me je potem kakopak kap udarila. Ker je brko, ki je sicer imel vpeto popkovino in se ne bi moglo nič zgoditi, mirno izpel zavoro na pritrdišču, da jo prenese na vrv naprej, vmes pa (še) ni pripel ročnega žimarja, kakor zapovedujejo modne smernice. In itak da sem zavpil, da kako se čaz (prvo v jami!) pritrdišče hodi in itak mi je model nazaj mirno odgovoril, da tako, kot je ravnokar šel on. In me je še enkrat kap. Ker je po dveh mesecih tečaja in po pravkar končanem jamarskem izpitu že improviziral …

Ja, vem, smo pred desetletji izpit za avto naredili in prva vožnja je bila v gostilno, kako smo pa domov pripeljali se pa nobenemu sanjalo ni, važno je bilo, da smo imeli vozniški izpit!

Smo malo rajtšulali in malo surlo vlekli in je potem naprej šlo, kakor bog zapoveduje, je imel še čez ožino dve popkovini pripeti za vsak slučaj, ampak je šlo posledično dol še bolj počasi kot takrat, ko je v jami 20 ljudi.

Smo potovali dol torej počasi, ko sem kot zadnji iz najgloblje skupine pripel zavoro nad Sedemdesetmetrco, so pa drugi mladi mački prinoreli. Da vsaj dol pogledajo. Sem jih slišal prej, kako enega roka boli od zavore, da ima dovolj, drugega da psiha, tretjega da …, ampak ko so dol pogledali, so kar naenkrat hoteli več. Sem jih odganjal, a ni pomagalo, sistem je razpadel, radovednost in navdušenje je bilo preveliko.

Potem sem se spustil dol, sem si rekel, bom pa intervencijo si pisal, če bo potrebno, ko jih bomo izmučenw gor vleklu, tudi to je nekaj, pa še lažje je ko novim jamarjem globino preprečevati, a ko smo bili na stotih metrih, to seveda ni bilo dovolj. Na majhni polici se nas je že devet drenjalo in sem popustil ter rekel, jebajga, pojdimo pa še eno stopnjo dol in čez meander, bo morda potem dovolj.

In itak da ni bilo!

Na koncu meandra je na srečo Manca edina pametno usekala, da ona ima dovolj, da ve, da je dol lažje kakor gor, ker mene bi na koncu prepalamudili, da jih na 250 na kofe peljem, pa čeprav bi potem gor tri dni plezali in čeprav se edino meni ne bi v službo mudilo!

Se je Maxinne žrtvovala in jih odpeljala še dve stopnji globlje, z Manco sva se pa počasi proti gor odpravila. Ni šlo počasi, ker pripravnica je mlada in fit, kar je pomanjkanje izkušenj premagalo, ampak na vrhu Sedemdesetmetrce sva vseeno ročno potegnila, da spodnje vsaj zaslišiva vračati se, saj sem vedel, da bi bil zunaj preveč živčen, če ne bi vedel, da se že vračajo …

Ven smo kakopak prišli že po krepki temi, nad žerjavico so debelo švicale mesnine, ostali, ki niso šli tako globoko, so pa tudi že kakšno pločevinko spili. Tukaj mislim bolj Remiha, Anži si ni upal, ker ko je mama v jami, mora on mladička čuvati.

Jap, to so moderni časi, še malo, pa bo Maxinne prišla v reševalno, Anži bo pa doma puloverje in nogavice štrikal …

Smo jedli in pili in poslušali govejo muziko (jap, uganili ste, vrtilec muzike na Tubi je bil Remih!), potem smo pa še malo pili, kakor se zagre ob koncu tečaja in ko se je bližala polnoč, je bilo razpoloženje že tako bombastično, da so zapeli tisto Alfijevo Ko pride polnoč, čeprav tajming pri vseh pripravah in gledanju na telefone pri odštevanju ni bil najboljši, si par minut zamudili. Remih je pa povsem slučajno še bolj v filing padel in je dimno bombo prižgal, ki nam je ostala, ko smo iskali drugi izhod iz Čaganke iz kamina Game Over. Saj ideja takrat je bila bogovska, po treh letih smo na globini 250 m končno preplezali skoraj 200 m kamina in dosegli strop, zato sem jaz z dimno bombo v kamin splezal, pod mano je bil nekje na sredini Grdin, ki je zavpil Žekiju, ki je bil dol v bivaku, Žeki je pa po jamskem telefonu Remihu na površje sporočil, da bom čez deset minut prižgal dimno in da naj se s svojimi in mojimi otroki odpravi v hosto nad kamin Game Over pogledati, če bodo kje dim videli.

Kot sem rekel, načrt je bil bogovski, a dve minuti preden sem v kaminu dimno bombo prižgal, se je zunaj oblak utrgal in se je uscalo, kot še nikoli v zadnjih tridesetih letih (kar jaz v jami seveda nisem vedel!), oni zunaj so bili mokri do kosti, jaz v jami pa nisem mogel dovolj hitro se spuščati, ko se je tlak spremenil v jami in je vsa tista dimna pizdarija začela siliti dol in bi me kmalu zadušila …

No, tudi tokrat nas je skoraj vse zadušilo, sem čisti flešbek dobil, kakor da že prej ni bilo dovolj dima, mu je pa uspelo manj zagrete v šotore poslati. Ob ognju smo ostali samo najbolj odločni, okoli dveh zjutraj, ko smo samo še štirje vztrajali, sem se odločil pa še jaz sidro dvigniti, a ga nisem mogel, ker je eden od tečajnikov, po poklicu policist, supermana udaril. Ena ali dve pločevinki sta bili preveč očitno in je kar ob ognju zaspal. Z eno roko stegnjeno predse na klop je res na supermena spominjal. Se ga nisem upal pustiti tam, ker sem vedel, da bo ogenj enkrat ugasnil, zbuditi ga pa nismo mogli. Na noben način.

Doker se nekdo ni spomnil, ga potresel in mu mirno pojasnil, da bo treba pihati. Potem se je pa zbudil, ampak ne da bo pihal, da bo dal pihati!

Ko je bil zbujen, smo ga pa v kombi poslali, kjer je imel postlano,  čeprav ne jaz ne on nismo bili prepričani, če sploh ve, kje ima kombi parkiran …

V bivaku sva bila samo jaz in Remih in sem lahko v miru še malo bral, ker spati itak nisem mogel, ker je Urbi iz čiste dobrote tudi noter zakuril, čeprav je spal zunaj v šotoru. In je bilo vroče, da so tapete odstopale …

Ko sem kot v starih časih okoli štirih zjutraj stal na pragu in se hladil, je pa prijatelja na pipico pritisnilo in sem ga od vhoda navigiral med šotori v gozd, da ni po platnu šotorov škropil. Se je kmalu vrnil, a samo po papir, se je v njegovem trebuhu verjetno rdeče z zelenim nekaj narobe zmešalo in je moral na hitro še pismo napisati v majhni hišici v gozdu …

Ga dolgo ni bilo nazaj, sem se že ustrašil, če ni morda kar tam zaspal …

V nedeljo dopoldne sem pa po kavici manjšo skupinico v Akustično odpeljal, jim je bilo všeč. Nazaj grede sem hotel že razopremiti, a nisem, pa še sreča, da nisem, ker sem po kosilu v isto jamo odpeljal še drugo skupino.

Vam povem, tanovi so hujši od mladih mačkov!

Ko sem malo pred mrakom končno v avto sedel, da se domov odpeljem, ker žurka se je spet začela razgrevati, je pa Anja do mene pritekla. Ki sem jo v Akustično odpeljal in sem bil prepričan, da se hoče še enkrat zahvaliti za doživetje.

Sem se kar stopil, nič ne tajim.

Najprej je zadihano povedala, da ona nikoli za moškimi ne teče in sem se še enkrat stopil, potem sem se pa takoj spet v normalno agregatno stanje vrnil, ko je vprašala, če jo lahko do ceste odpeljem.

In sem jo, ker jaz sem tak dober človek, potem sem pa še kuzlo na sprehod peljal.

Mislim, svojo, ko sem domov prišel …

Zadnjič sem se pripeljal s sestanka v Ljubljani in se, preden sem parkiral službeno vozilo, zaustavil še v Merkurju. V zgornji kopalnici se je na deski stranišča zlomil vijak. Noben problem, sem jih že toliko zamenjal, da sem točno vedel, kam moram. Mislim, celo oddelek sem zadel iz prve. Vse je bilo, kot mora biti, sem bil kar malo ponosen sam nase, kako že obvladam, a nisem pomislil, da so modeli zamenjali model vijakov in tista zadeva seveda ni pasala na desko v zgornji kopalnici. Na srečo jo uporablja samo mali (ki sploh ni opazil, da je vijak zlomljen, dokler zadnjič po vsaj dveh letih zgornjega sekreta nisem bil prisiljen uporabiti, ker se je v spodnji kopalnici prhala moja predraga, jaz sem pa kot vedno do zadnjega tiščal, kar sicer ne pomeni, da je bil vijak zlomljen že dve leti!) in ko sem znorel in tudi desko zlomil, ko sem zadevo vseeno poskusil namontirati, sem mu mirno povedal, da bo moral kakšen dan, dokler nove deske ne kupim, uporabljati spodnjo kopalnico.

Se ni preveč sekiral.

Ampak nisem želel govoriti o tem. Ko sem hodil iz Merkurja proti vozilu, polimanem v JRS barve in z lučkami na strehi, sta mimo vozila ravno hodila dva modela in zelo radovedno brala, kaj piše na njem.

Brate, koja je ovo služba, jebote, jamarska (poudarek na srednjem zlogu, sta bila bolj južna)!?

Drugi je bil bolj lingvistično nadarjen in je prebral angleški napis ter tisti cave prevedel prijatelju.

Špiljari, brate …

Jebote Slovenci, svašta!

Priznam, praviloma sem zelo ponosen na jamarsko reševalno in na kolege, a takrat sem kar malo upočasnil korak in celo mimo vozila stopil, kakor da ga ne uporabljam jaz ter počakal, da sta izginila v trgovini. Ne vem, zakaj mi je postalo nerodno, morda zato, ker sem vedel, da nobenega od modelov nikoli ne bom reševal, ker po videzu sodeč še nikoli niti blizu kakšne hoste nista bila, da bi lahko ponesreči v jamo padla?!

Ko sem že desko novo za stranišče kupil, smo pa še zmrzovalno skrinjo novo nabavili.

Ne, to dvoje ni povezano, a moja predraga si je že kar nekaj časa namesto skrinje, ki sva jo dobila za poročno darilo (in ki po vseh teh letih še vedno dela, pa čeprav ne verjamete!) želela zrzovalno omaro s predali. Kakšni dve leti nazaj je bila že zelo vesela, je mislila, da je skrinja crknila in bomo novo dobili, a sem na njeno žalost ugotovil, da je mačka na razdelilec, v katerega je bila vklopljena skrinja, mačka skočila in očitno pristala ravno na gumb, da ga je ugasnila. Sem ga spet prižgal in je skrinja začela delati in potem nismo nove kupili, sem pa moral drug prostor za razdelilec poiskati, ker je mačka skrinjo čez par dni spet ugasnila!

In smo jo nabavili in tudi v hišo spravili, a ker se jutri odpravljam v jamo, sem mirno pojasnil, da zadeve še ne bomo usposobili, ker se mora po transportu malo umiriti tisti plin za hlajenje pa to, da to zih v navodilih piše (sem vedel, da jih noben ne bo bral, konec koncev smo familija!), da se bomo s tem ukvarjali, ko pridem domov.

Mali se je takoj strinjal, je res moje seme, za en dan ali celo tri je imel dovolj fizične fizkulture, skrinjo spraviti po stopnicah do shrambe, to je 6 minut težkega dela, je pa vseeno kakor mimogrede ugotovil, da ne bo tako enostavno.

Itak sem ga zavrnil, da bo, še bolj enostavno, kot si misli, le zadeve iz skrinje bomo v omaro prestavili, kar bo predraga soproga in mamica naredila in to je to od garanja.

Kako bomo pa staro skrinjo ven spravili, je vprašal mali.

Z lahkoto, sem odvrnil prepričano, ko bo enkrat prazna, bo čisto lahka.

Ne, mislil sem, kako jo bomo čez vrata shrambe spravili.

Porinili jo bomo, sem začudeno odvrnil.

Ne boš je, ker je širša od vrat …

Itak sem skočil po meter in itak da je skrinja šest centimetrov širša od odprtine shrambe! Smo skrinjo ob steno postavili 30 let nazaj, potem sem pa enkrat s Klemijevo pomočjo steno z drsnimi vrati postavil in za mero vzel mojo rit, ne širino skrinje …

Torej, ko pridem iz jame, bom razmislil, ali je lažje skrinjo razbiti ali steno, ker skrinja bo šla ven tako ali drugače …

Si bom pa prej kavo privoščil, to pa že moram povedati. Me je zadnjič Klemi prepričal, da moram s časom v korak in če že vsak umetnik uporablja Buy me a coffee, bi ga lahko pa tudi jaz, da on bi mi kupil kofe, ker baje kar redno bere moje zapise, čeprav ga verjetno bolj iritirajo kakor zabavajo, kar je primarni namen.

In sem, ko sem domov prišel, res odprl račun za buymeacoffe in mi je prijateljček res kupil kofe, sem takoj dobil obvestilo!

Roku, ki mi je tisti gumb inštaliral, ker sam ga itak ne znam, bom moral pa navaden kofe skuhati, ker on pa nima tega gumba …

Vremenska napoved ni bila najboljša za vajo JRS v steni, a nas je sonce prijetno presenetilo. Še bolj prijetno pa me je presenetila ohcetarska pojedina, ko smo prišli v Rakov Škocjan. Zadaj v enem od avtov JRS je bilo par pladnjev raznoraznih mesnin in sira in zaseke in kruha …

Ko za ohcet, vam povem.

Ker smo reševalci ne najbolj mladi, vsaj večinoma, sem človeku, ki je bogovski zajtrk prinesel, čestital frišno ločitev. Previdno, kakopak! Kakor nekoč ženski, ki je sploh nisem poznal in sva komunicirala samo prek mailov, ko sem naročil nove bafe za JRS in se je enkrat podpisala z drugim priimkov kakor ponavadi. In sem ji previdno čestital za poroko, nov priimek pa to.

Je pojasnila, da je frišno ločena, a da čestitke vseeno sprejema …

Kakor koli, reševalec ni bil frišno ločen, le nek občinski praznik so imeli večer prej in je ostalo hrane za preprečitev lakote v srednje veliki afriški državi, župan jo je ljudem ponujal za domov, da se ne meče proč in je človek, pravi reševalec, vam povem, stopil korak naprej, povedal, da bomo imeli naslednje jutri reveži pri JRS vajo in da vedno radi sprejemamo donacije v hrani …

Smo skočili na dobrote ko silažni traktor na sveže pokošeno travo in čeprav smo se nažrli, da smo potem komaj delali, gore mesa in salam in vsega niti dobro načeli nismo …

Vreme je držalo, mi smo delali, vmes smo okoli dvanajstih še eno pavzo za malico udarili, a spet nismo uspeli vsega pojesti. Smo meso, ki je še ostalo, premetali na en pladenj in se spet dela lotili, ko smo vsi na vrveh bingljali in sem malo dol pogledal, sem pa Veprovega psa zagledal.

Ga je Walter še gor zafrkaval, da ga preveč in predobro fotra, da je prevelik, pa je Veper ugovarjal, da to sploh ni res, da psa praktično strada.

Kar je morda celo res, kajti ko je pes lačen, če ne dobi hrane od gospodarja, se pa sam znajde. In ko sem dol pogledal, je kosmato stvorenje ravno menda še tretjič do konca polizalo pladenj, s katerega je malo prej tri kilograme mesa in klobas in sira in zaseke pojedlo …

Sem zavpil, kakopak in čeprav so vsi reševalci na manevrih za vsah slučaj obstali, misleč, da kaj narobe počnejo, je pes takoj vedel, komu je bil krik namenjen, saj jo je podurhal v hrib, ko da ga policaji lovijo!

Potem sem pa še vedno na vrvi dol gledal in na reševalce vpil, naj ne pobirajo s pladnjem ostanke kolobarčkov salam, ki jih bogi pes ni uspel pohlastati, dokler se nisem naveličal in dovolil beštiji, ki se je že šestnajtič vrnila na kraj zločina, da vse pladnje poliže do čistega …

Ko smo potem nosila nosili in se je pes okoli nas motal in je par reševalcev začelo preklinjati, sem jih pa miril, da nima smisla na psa se jeziti, ker nam je meso pojedel, saj smo se tudi mi uspeli kar dobro najesti. A so mi pojasnili, da ne vpijejo nanj zaradi tega, a da prdi, da ni za vohat!

Res je dobro, da še vedno nimam voha …

Ob enih smo potem pa še par povezanih reševalnih manevrov postavili, da so lahko vsi reševalci sodelovali pri izvleku nosil, še dokaj zakomplicirali smo jih, a ko smo skoraj končali in so nosila že gor prišla, je nekdo zavpil, da je Seba kot protiteža kamen na glavo dobil. Itak da smo stekli po torbo prve pomoči h gospodarju in potem dol, da smo si skoraj noge polomili. In potem dol zmedeno iskali ubogega polomljenega reševalca, ki ga pa ni bilo nikjer.

Kar grozljiv filing, nič ne tajim!

Na srečo ni bil tako poškodovan, je sam splezal gor, zato smo odhiteli gor in mu na vrhu nato v miru manjšo ureznino oskrbeli.

Jutri bo imel modrico.

Zdenka jo je imela pa že danes, je padla po stopnicah (ne, ni poročena!) in itak smo jo ob Sebata postavili za fotko, naj se ve, kdo se v JRS pretepa …

Potem pa še dobro kosilo, kakor se spodobi in zagre, in še po soncu domov …

Kuzlico smo na šišanje naročili, ko je bilo zunaj še 30 stopinj, k frizerki sem jo odpeljal pa danes, ko je zunaj skoraj sneg. Poklicali so me po dveh urah, ne hecam se! Po navadi jo poberem po eni uri matranja, tokrat je bila polna rastlinja, da je očitno trajalo.

Pa za spremembo tokrat na sprehodu ni skočila v potok, očitno ji v novi frizuri ni dovolj vroče … Ljudje, ki jih že par let srečujem na sprehodih, so svoje pse privezovali, so mislili, da imam novega psa in niso hoteli tvegati. Ampak jutri bo spet kopala krtine in bo vsaj umazana, če že dolgolasa  ne!

No, saj bo zadeva spet zrasla, pred zimo bo šla še enkrat pod škarje …

Dopoldne me je poklical Grdin. Da kaj počnem. Kar me vedno vrže v stanje sumnjičavosti. Če hoče povabiti na kavo, to itak takoj pove, če vpraša, kaj počnem in rečem, da nič (kar je skoraj vedno, nič ne tajim), pa mi takoj delo najde. In sem priznal, da kavo pijem in je še on prišel, ko je še on kavo pil, je pa povedal, da mora na parceli pokosit visoko travo, samo da mora prej kosilnico popraviti. A je takoj dodal, preden bi se začel izmikati, da mu moram samo kosilnico na mizo pomagati dvigniti (njega je nekaj v hrbtu usekalo), da potem bo pa že on naprej.

Itak da sem mu šel pomagat, firbec je vedno prevelik, da ne bi šel, ker to moraš videti, ko Grdin stvari popravlja!

Kosilnico sva dvignila na mizo, sploh ni bila težka, potem je pa eno uro šravfal eno plastiko z zadnjega dela dol, da je prišel do drobovja, ki naj bi ga popravil. Sva spihala kakšno desetletje trave, ki se je nabrala tam (kompresorja nima, zato sem jaz s pumpo za napihovanje blazin iz Dekatlona pumpal, on je pa cev premikal in travo odpihoval), da je videl, kaj mora popraviti, ko je končno videl, kaj mora popraviti, se je pa popravila lotil. Da to bo izi, samo jermen zamenja, pa bo. Jermen je pa kupil, tapoceni, za 5 evrov, da za original bi moral dati 15 in da njega že ne bodo nategovali.

A tapoceni jermen ni pomagal, ker je kupil prevelikega, ampak se ni dosti sekiral, ker tisti jermen je bil samo za pogon zadnjih koles, da bo pač rinil. Sva pol ure zadevo brez jermena nato nazaj sestavljala, potem je pa probal in je šlo. Mislim, kosilnica je kosila visoko travo zlahka, samo on se je malo matral, ko jo je moral riniti …

Saj bi ga opazoval cel travnik, a nisem imel časa, ker sem moral v Celje.

Kjer naj bi nam predstavili aplikacijo za alarmiranje prek telefonov in program za vodenje reševalne intervencije. Na pot se je, kakor se spodobi, odpravila močna JRS ekipa – poleg mene še Vid, Den in Bizi. Mogoče bi šel tudi Grdin, a je moral pokositi travo …

Vida sem pobral pred njegovo službo brez težav, Bizi, ki je kakor najbolj digitalen med nami in mi je poslal svojo točno lokacijo, kjer naj ga poberemo, je pa očitno nekaj zaštrikal in se je sprehajal od zapornice do zapornice, ker sva ga čakala pred zapornico pred njegovo službo. Kaj sva pa midva vedela, da jih imajo štiri! Ko je v hudi nevihti s točo in primesjo snega priskakljal do četrte in zadnje zapornice, pa naju še vedno ni videl, nama je pa poslal novo lokacijo in sva ga pobrala že skoraj na obvoznici, kamor je bogec odlutal, ko je naju iskal. Midva sva bila namreč pred peto zapornico, ki je bila malo stran od njegove službe.

Sva bila z Vidom kar malo nejevoljna, ker je bil model tako moker, da so se stekla od avta od znotraj rosila, klima ni pomagala …

Smo pobrali še Dena (tudi on nam je poslal lokacijo in smo do njega prišli po poti, ki je v bistvu rezervirana za živino in po njej že ene 15 let ni noben avto pripeljal!), potem sem pa človeku, s katerim sem se dogovoril za prezentacijo, poslal sporočilo, da navigacija pravi, da bomo pri njih v dobre pol ure in naj nam pošljejo lokacijo, kam naj pridemo. Ker smo tako dobri v lociranju lokacij prek Googla …

Nazaj je zelo hitro prišla lokacija do restavracije Etra.

Izi bizi. Pritisneš na povezavo in telefon te lepo vodi do tja. Edina težava je bila snežna nevihta, ki se je razdivjala na Štajerskem (včeraj je bilo pa še dejansko 30 stopinj!) in smo bolj počasi vozili, čeprav nismo, ker je vozil Vid.

Smo do restavracije res prišli v času, kakor smo rekli, da bomo, in če se Den in Vid ne bi  malo pokepala, ko smo parkirali, bi tja prišli do minute natančno. Tako smo pa 3 minute zamudili.

A ni bilo panike, ker človeka še ni bilo tam. Mislim, v restavraciji, kamor smo sedli. In naročili pive in radlerje in kofete in cedevite. Ko smo že polovico naročenega pokonzumirali, sem pa človeku vseeno poslal sporočilo, da mi smo tam. Ker njega še ni bilo. In se je čez par minut prikazal pri nas. Je kar stal ob mizi in prisedel šele, ko sem mu tretjič ponudil, naj prisede, pijače si pa ni hotel naročiti. Kar mi je bilo malo čudno, a se kaj dosti s tem nisem ukvarjal, smo se mimogrede v pogovor zapletli, čeprav ni bil zelo zgovoren. Kar mi je bilo še malo bolj čudno, da iz človeka, ki ti nekaj prodaja, s težavo vlečeš informacije …

No, po kakšne pol ure se nam je pridružil še en mladenič, v enaki srajci kakor prvi, in smo tudi njemu ponudili stol pri naši mizi, a je kar stal in nekaj mencal, potem pa direktno povedal, da on ne bi prisedel, ker da direktor čaka.

Nič nam ni bilo jasno.

Potem nam je pa bilo, ko je povedal, da je njihovo podjetje v isti stavbi kakor restavracija in da je zato poslal lokacijo restavracije, ker nas ta pripelje na večji parking in da sestanek ne bo v gostilni ob pivu, kakor smo mislili mi, ampak v njihovi sejni sobi.

Kjer je čakal direktor in velik televizor in par računalnikov in so nam zadevo prav profesionalno predstavili, ko so nam jo enkrat pač lahko …

Tudi pivo in kavo in cedevito so nam ponudili, samo nismo bili več žejni, smo že dol pili …

Od njih smo se zadovoljni odpravili že po temi, zunaj je bilo par centimetrov snega po tleh.

Vid in Den se tokrat nista pokepala, ker sta bila preveč lačna, zato smo se še na hitri malici med potjo ustavili. Ko smo Dena odložili in se proti Ljubljani napotili, so se nam pa kar naenkrat sirene prižgale. Itak da sem skoraj volan zlomil od šoka, ker smo bili z JRS vozilom in sem mislil, da gremo že na intervencijo ali kaj, pa je Vid kmalu ugotovil, da je Den administratorsko geslo prepisal, ki sem ga jaz dobil za test programa in naju je sprožil. Je rulilo v avtu celo minuto, preden smo ugotovili, kako izklopiti zadevo!

Ko so nas na prezentaciji vprašali, kdo bo administrator za našo testno verzijo programa, se je takoj javil Den, a sem potem jaz tako brezkompromisno rekel, da on v nobenem primeru ne sme biti in da naj samo meni geslo dajo, ljudem tam v pisarni ni bilo nič jasno. Ker pač našega Dena ne poznajo …

Če bomo program začeli uporabljati, bo prva, prva, res prva naloga spremeniti geslo za proženje intervencije in ga ne povedati Denu.

 

 

Na medicinski fakulteti so si študentje medicine zaželeli predstavitve JRS. Ne povsem z medicinske plati, ker to oni itak obvladajo, bolj na splošno. Za kar sem pa jaz dovolj dober. Za bolj na splošno pa to …

Sem povabil še Remiha, da jim bi iz prve roke odpredaval svojo izkušnjo, kako je biti v oskrbovalni ekipi, ki prva pride do poškodovanca, predvsem zato, da bom imel družbo na dolgi poti v Ljubljano in nato domov.

Kaj dosti o tej zadevi nisem razmišljal, ker če kaj znam, potem je to blebetati o JRS (ali pa o knjigah, potem se pa moje znanje počasi neha), Remiha je pa malo zvilo. Da tam bo milijon mladih bodočih zdravnic in da ima on tremo …

Je celo razmišljal, da bi morda prej spila pivo, dva ali tri, kar sem na srečo uspel preprečiti, ker če bi se prijatelj tako opogumil, sem prepričan, da bi po najinem predavanju oba v zaporu pristala. Brez trohice dvoma, vam povem!

Malo me je zaskrbelo, ko me je dan pred predstavitvijo vprašal, kako se pripravljam na predavanje in sem mu moral priznati, da sem do zdaj prišel do tiste točke, ko sem se odločil, da se pred predavanjem stuširam in da je to to od priprave. Pa takrat se še nisem zasekiral čisto zares, šele ko sem zvečer dobil mail od medicincev, da naj jim pošljem kakšen power point, da oni to že prej naložijo in stestirajo, takrat me je malo stisnilo. Ker jaz to nimam, kaj pa jaz vem, kaj je to power point, sem na disk samo milion fotk naložil, da se med mojim blebetanjem rolajo in to je to od priprave.

V Ljubljano sva se, saj vem, da ne boste verjeli, odpravila malo prej. Tako, za vsak slučaj, ker medicinska fakulteta je bolj v središču mesta, kjer je težko najti parking. Evo, razmišljam vnaprej, izboljšujem se.

Med potjo sem poguglal, kam morava priti in ko je prijatelj parkiral, do fakultete peš nisva imela veliko, par minut. Izi bizi za jamarska reševalca!

A ko sva prišla do fakultete, je bilo tam gradbišče in nisva točno vedela, kje lahko vstopiva, zato sem kar poklical po telefonu bodočo zdravnico, ki mi je povedala, da sva na napačnem naslovu, da mi bo poslala pravi naslov.

Kar je storila in sva lahko kar takojci ugotovila, da imava do tam 16 minut peš. Remih je bentil, da pojdiva z avtom, ker kdo bo 16 minut hodil, in bi ga poslušal, ker se tudi meni nikoli ne hodi, če se lahko pelješ, samo sem se bal, da parkinga ne bova našla. Saj ne, da sva prvi parking plačala, to ne, ker denarja nisva imela, kartic pa avtomat pa ne sprejema …

Po 18 minutah sva prisopihala do vhoda, jaz sem bil kar malo prepoten, nisem več vajen takšnih naporov!

A sva prišla pravočasno! Malo sem se deklici izgovoril, da tako je to, ko vaščan pride v veliko mesto, a ker nisva zamudila, je bilo okej.

Na prvo zadrego pa potem itak nisem rabil dolgo čakati. Je pristopila mladenka in vprašala, ali se jo spomnim. Visoka skoraj kot jaz, ampak tako mlada, da se mi sanjalo ni, od kod bi se jo naj spomnil, na koncu sem moral priznati, da se je ne.

Je potem pojasnila, da je bil kakšnih sedem let nazaj v Čaganki, z očetom, še mladoletna, česar sem se pa potem spomnil, samo v jamo smo takrat peljali deklico …

No, tukaj mi je pa potem dolgoročnost ven udarila, ki po navadi ni moja vrlina, ampak ker sem član jamarske reševalne in nam vedno kronično primanjkuje zdravnikov, sem ji toplo položil na srce, naj pridno študira, da bo postala zdravnica (zdaj je v prvem letniku), ko bo postala zdravnica, pa mi pridemo do nje in jo zvlečemo med nas.

Sem si dal v koledar …

Predavanje je potem bilo, kakršno je bilo, večinoma študentke so se krohotale, ker sem mnenja, da če jih nasmejiš, slej ko prej pridejo potem v JRS, pa še Remih je prišel na svoj račun, brez treme, je ko taprav dohtar sedel na klop in prav nonšalantno in profesionalno odpredeval svoj del.

Še na pivo smo na koncu skočili, ampak je bilo bolj kratko, ker v prestolnici je zvečer mrzlo, midva sva bila pa v kratkih rokavih, ker ko sva prišla, je bilo 30 stopinj.

Sem predlagal, da flisa vzameva, pa prijatelj ni hotel, da on v takšni pripeki ne bo še flisa nosil in sva ju pustila v avtu. Kako naj pa vaščan ve, kako stvari v Ljubljani potekajo …

Aja, pa še Bizi je prišel poslušat, če se bom kaj lagal. In sta z Remihom v predavalnici lepo v prvi vrsti sedela, čeprav sem prepričan, da takrat, ko sta onadva v šoli hlače gulila, sta prvo klop samo od daleč opazovala …