Dopoldne me je poklical Grdin. Da kaj počnem. Kar me vedno vrže v stanje sumnjičavosti. Če hoče povabiti na kavo, to itak takoj pove, če vpraša, kaj počnem in rečem, da nič (kar je skoraj vedno, nič ne tajim), pa mi takoj delo najde. In sem priznal, da kavo pijem in je še on prišel, ko je še on kavo pil, je pa povedal, da mora na parceli pokosit visoko travo, samo da mora prej kosilnico popraviti. A je takoj dodal, preden bi se začel izmikati, da mu moram samo kosilnico na mizo pomagati dvigniti (njega je nekaj v hrbtu usekalo), da potem bo pa že on naprej.
Itak da sem mu šel pomagat, firbec je vedno prevelik, da ne bi šel, ker to moraš videti, ko Grdin stvari popravlja!
Kosilnico sva dvignila na mizo, sploh ni bila težka, potem je pa eno uro šravfal eno plastiko z zadnjega dela dol, da je prišel do drobovja, ki naj bi ga popravil. Sva spihala kakšno desetletje trave, ki se je nabrala tam (kompresorja nima, zato sem jaz s pumpo za napihovanje blazin iz Dekatlona pumpal, on je pa cev premikal in travo odpihoval), da je videl, kaj mora popraviti, ko je končno videl, kaj mora popraviti, se je pa popravila lotil. Da to bo izi, samo jermen zamenja, pa bo. Jermen je pa kupil, tapoceni, za 5 evrov, da za original bi moral dati 15 in da njega že ne bodo nategovali.
A tapoceni jermen ni pomagal, ker je kupil prevelikega, ampak se ni dosti sekiral, ker tisti jermen je bil samo za pogon zadnjih koles, da bo pač rinil. Sva pol ure zadevo brez jermena nato nazaj sestavljala, potem je pa probal in je šlo. Mislim, kosilnica je kosila visoko travo zlahka, samo on se je malo matral, ko jo je moral riniti …
Saj bi ga opazoval cel travnik, a nisem imel časa, ker sem moral v Celje.
Kjer naj bi nam predstavili aplikacijo za alarmiranje prek telefonov in program za vodenje reševalne intervencije. Na pot se je, kakor se spodobi, odpravila močna JRS ekipa – poleg mene še Vid, Den in Bizi. Mogoče bi šel tudi Grdin, a je moral pokositi travo …
Vida sem pobral pred njegovo službo brez težav, Bizi, ki je kakor najbolj digitalen med nami in mi je poslal svojo točno lokacijo, kjer naj ga poberemo, je pa očitno nekaj zaštrikal in se je sprehajal od zapornice do zapornice, ker sva ga čakala pred zapornico pred njegovo službo. Kaj sva pa midva vedela, da jih imajo štiri! Ko je v hudi nevihti s točo in primesjo snega priskakljal do četrte in zadnje zapornice, pa naju še vedno ni videl, nama je pa poslal novo lokacijo in sva ga pobrala že skoraj na obvoznici, kamor je bogec odlutal, ko je naju iskal. Midva sva bila namreč pred peto zapornico, ki je bila malo stran od njegove službe.
Sva bila z Vidom kar malo nejevoljna, ker je bil model tako moker, da so se stekla od avta od znotraj rosila, klima ni pomagala …
Smo pobrali še Dena (tudi on nam je poslal lokacijo in smo do njega prišli po poti, ki je v bistvu rezervirana za živino in po njej že ene 15 let ni noben avto pripeljal!), potem sem pa človeku, s katerim sem se dogovoril za prezentacijo, poslal sporočilo, da navigacija pravi, da bomo pri njih v dobre pol ure in naj nam pošljejo lokacijo, kam naj pridemo. Ker smo tako dobri v lociranju lokacij prek Googla …
Nazaj je zelo hitro prišla lokacija do restavracije Etra.
Izi bizi. Pritisneš na povezavo in telefon te lepo vodi do tja. Edina težava je bila snežna nevihta, ki se je razdivjala na Štajerskem (včeraj je bilo pa še dejansko 30 stopinj!) in smo bolj počasi vozili, čeprav nismo, ker je vozil Vid.
Smo do restavracije res prišli v času, kakor smo rekli, da bomo, in če se Den in Vid ne bi malo pokepala, ko smo parkirali, bi tja prišli do minute natančno. Tako smo pa 3 minute zamudili.
A ni bilo panike, ker človeka še ni bilo tam. Mislim, v restavraciji, kamor smo sedli. In naročili pive in radlerje in kofete in cedevite. Ko smo že polovico naročenega pokonzumirali, sem pa človeku vseeno poslal sporočilo, da mi smo tam. Ker njega še ni bilo. In se je čez par minut prikazal pri nas. Je kar stal ob mizi in prisedel šele, ko sem mu tretjič ponudil, naj prisede, pijače si pa ni hotel naročiti. Kar mi je bilo malo čudno, a se kaj dosti s tem nisem ukvarjal, smo se mimogrede v pogovor zapletli, čeprav ni bil zelo zgovoren. Kar mi je bilo še malo bolj čudno, da iz človeka, ki ti nekaj prodaja, s težavo vlečeš informacije …
No, po kakšne pol ure se nam je pridružil še en mladenič, v enaki srajci kakor prvi, in smo tudi njemu ponudili stol pri naši mizi, a je kar stal in nekaj mencal, potem pa direktno povedal, da on ne bi prisedel, ker da direktor čaka.
Nič nam ni bilo jasno.
Potem nam je pa bilo, ko je povedal, da je njihovo podjetje v isti stavbi kakor restavracija in da je zato poslal lokacijo restavracije, ker nas ta pripelje na večji parking in da sestanek ne bo v gostilni ob pivu, kakor smo mislili mi, ampak v njihovi sejni sobi.
Kjer je čakal direktor in velik televizor in par računalnikov in so nam zadevo prav profesionalno predstavili, ko so nam jo enkrat pač lahko …
Tudi pivo in kavo in cedevito so nam ponudili, samo nismo bili več žejni, smo že dol pili …
Od njih smo se zadovoljni odpravili že po temi, zunaj je bilo par centimetrov snega po tleh.
Vid in Den se tokrat nista pokepala, ker sta bila preveč lačna, zato smo se še na hitri malici med potjo ustavili. Ko smo Dena odložili in se proti Ljubljani napotili, so se nam pa kar naenkrat sirene prižgale. Itak da sem skoraj volan zlomil od šoka, ker smo bili z JRS vozilom in sem mislil, da gremo že na intervencijo ali kaj, pa je Vid kmalu ugotovil, da je Den administratorsko geslo prepisal, ki sem ga jaz dobil za test programa in naju je sprožil. Je rulilo v avtu celo minuto, preden smo ugotovili, kako izklopiti zadevo!
Ko so nas na prezentaciji vprašali, kdo bo administrator za našo testno verzijo programa, se je takoj javil Den, a sem potem jaz tako brezkompromisno rekel, da on v nobenem primeru ne sme biti in da naj samo meni geslo dajo, ljudem tam v pisarni ni bilo nič jasno. Ker pač našega Dena ne poznajo …
Če bomo program začeli uporabljati, bo prva, prva, res prva naloga spremeniti geslo za proženje intervencije in ga ne povedati Denu.
