Kuzlico smo na šišanje naročili, ko je bilo zunaj še 30 stopinj, k frizerki sem jo odpeljal pa danes, ko je zunaj skoraj sneg. Poklicali so me po dveh urah, ne hecam se! Po navadi jo poberem po eni uri matranja, tokrat je bila polna rastlinja, da je očitno trajalo.

Pa za spremembo tokrat na sprehodu ni skočila v potok, očitno ji v novi frizuri ni dovolj vroče … Ljudje, ki jih že par let srečujem na sprehodih, so svoje pse privezovali, so mislili, da imam novega psa in niso hoteli tvegati. Ampak jutri bo spet kopala krtine in bo vsaj umazana, če že dolgolasa  ne!

No, saj bo zadeva spet zrasla, pred zimo bo šla še enkrat pod škarje …

Dopoldne me je poklical Grdin. Da kaj počnem. Kar me vedno vrže v stanje sumnjičavosti. Če hoče povabiti na kavo, to itak takoj pove, če vpraša, kaj počnem in rečem, da nič (kar je skoraj vedno, nič ne tajim), pa mi takoj delo najde. In sem priznal, da kavo pijem in je še on prišel, ko je še on kavo pil, je pa povedal, da mora na parceli pokosit visoko travo, samo da mora prej kosilnico popraviti. A je takoj dodal, preden bi se začel izmikati, da mu moram samo kosilnico na mizo pomagati dvigniti (njega je nekaj v hrbtu usekalo), da potem bo pa že on naprej.

Itak da sem mu šel pomagat, firbec je vedno prevelik, da ne bi šel, ker to moraš videti, ko Grdin stvari popravlja!

Kosilnico sva dvignila na mizo, sploh ni bila težka, potem je pa eno uro šravfal eno plastiko z zadnjega dela dol, da je prišel do drobovja, ki naj bi ga popravil. Sva spihala kakšno desetletje trave, ki se je nabrala tam (kompresorja nima, zato sem jaz s pumpo za napihovanje blazin iz Dekatlona pumpal, on je pa cev premikal in travo odpihoval), da je videl, kaj mora popraviti, ko je končno videl, kaj mora popraviti, se je pa popravila lotil. Da to bo izi, samo jermen zamenja, pa bo. Jermen je pa kupil, tapoceni, za 5 evrov, da za original bi moral dati 15 in da njega že ne bodo nategovali.

A tapoceni jermen ni pomagal, ker je kupil prevelikega, ampak se ni dosti sekiral, ker tisti jermen je bil samo za pogon zadnjih koles, da bo pač rinil. Sva pol ure zadevo brez jermena nato nazaj sestavljala, potem je pa probal in je šlo. Mislim, kosilnica je kosila visoko travo zlahka, samo on se je malo matral, ko jo je moral riniti …

Saj bi ga opazoval cel travnik, a nisem imel časa, ker sem moral v Celje.

Kjer naj bi nam predstavili aplikacijo za alarmiranje prek telefonov in program za vodenje reševalne intervencije. Na pot se je, kakor se spodobi, odpravila močna JRS ekipa – poleg mene še Vid, Den in Bizi. Mogoče bi šel tudi Grdin, a je moral pokositi travo …

Vida sem pobral pred njegovo službo brez težav, Bizi, ki je kakor najbolj digitalen med nami in mi je poslal svojo točno lokacijo, kjer naj ga poberemo, je pa očitno nekaj zaštrikal in se je sprehajal od zapornice do zapornice, ker sva ga čakala pred zapornico pred njegovo službo. Kaj sva pa midva vedela, da jih imajo štiri! Ko je v hudi nevihti s točo in primesjo snega priskakljal do četrte in zadnje zapornice, pa naju še vedno ni videl, nama je pa poslal novo lokacijo in sva ga pobrala že skoraj na obvoznici, kamor je bogec odlutal, ko je naju iskal. Midva sva bila namreč pred peto zapornico, ki je bila malo stran od njegove službe.

Sva bila z Vidom kar malo nejevoljna, ker je bil model tako moker, da so se stekla od avta od znotraj rosila, klima ni pomagala …

Smo pobrali še Dena (tudi on nam je poslal lokacijo in smo do njega prišli po poti, ki je v bistvu rezervirana za živino in po njej že ene 15 let ni noben avto pripeljal!), potem sem pa človeku, s katerim sem se dogovoril za prezentacijo, poslal sporočilo, da navigacija pravi, da bomo pri njih v dobre pol ure in naj nam pošljejo lokacijo, kam naj pridemo. Ker smo tako dobri v lociranju lokacij prek Googla …

Nazaj je zelo hitro prišla lokacija do restavracije Etra.

Izi bizi. Pritisneš na povezavo in telefon te lepo vodi do tja. Edina težava je bila snežna nevihta, ki se je razdivjala na Štajerskem (včeraj je bilo pa še dejansko 30 stopinj!) in smo bolj počasi vozili, čeprav nismo, ker je vozil Vid.

Smo do restavracije res prišli v času, kakor smo rekli, da bomo, in če se Den in Vid ne bi  malo pokepala, ko smo parkirali, bi tja prišli do minute natančno. Tako smo pa 3 minute zamudili.

A ni bilo panike, ker človeka še ni bilo tam. Mislim, v restavraciji, kamor smo sedli. In naročili pive in radlerje in kofete in cedevite. Ko smo že polovico naročenega pokonzumirali, sem pa človeku vseeno poslal sporočilo, da mi smo tam. Ker njega še ni bilo. In se je čez par minut prikazal pri nas. Je kar stal ob mizi in prisedel šele, ko sem mu tretjič ponudil, naj prisede, pijače si pa ni hotel naročiti. Kar mi je bilo malo čudno, a se kaj dosti s tem nisem ukvarjal, smo se mimogrede v pogovor zapletli, čeprav ni bil zelo zgovoren. Kar mi je bilo še malo bolj čudno, da iz človeka, ki ti nekaj prodaja, s težavo vlečeš informacije …

No, po kakšne pol ure se nam je pridružil še en mladenič, v enaki srajci kakor prvi, in smo tudi njemu ponudili stol pri naši mizi, a je kar stal in nekaj mencal, potem pa direktno povedal, da on ne bi prisedel, ker da direktor čaka.

Nič nam ni bilo jasno.

Potem nam je pa bilo, ko je povedal, da je njihovo podjetje v isti stavbi kakor restavracija in da je zato poslal lokacijo restavracije, ker nas ta pripelje na večji parking in da sestanek ne bo v gostilni ob pivu, kakor smo mislili mi, ampak v njihovi sejni sobi.

Kjer je čakal direktor in velik televizor in par računalnikov in so nam zadevo prav profesionalno predstavili, ko so nam jo enkrat pač lahko …

Tudi pivo in kavo in cedevito so nam ponudili, samo nismo bili več žejni, smo že dol pili …

Od njih smo se zadovoljni odpravili že po temi, zunaj je bilo par centimetrov snega po tleh.

Vid in Den se tokrat nista pokepala, ker sta bila preveč lačna, zato smo se še na hitri malici med potjo ustavili. Ko smo Dena odložili in se proti Ljubljani napotili, so se nam pa kar naenkrat sirene prižgale. Itak da sem skoraj volan zlomil od šoka, ker smo bili z JRS vozilom in sem mislil, da gremo že na intervencijo ali kaj, pa je Vid kmalu ugotovil, da je Den administratorsko geslo prepisal, ki sem ga jaz dobil za test programa in naju je sprožil. Je rulilo v avtu celo minuto, preden smo ugotovili, kako izklopiti zadevo!

Ko so nas na prezentaciji vprašali, kdo bo administrator za našo testno verzijo programa, se je takoj javil Den, a sem potem jaz tako brezkompromisno rekel, da on v nobenem primeru ne sme biti in da naj samo meni geslo dajo, ljudem tam v pisarni ni bilo nič jasno. Ker pač našega Dena ne poznajo …

Če bomo program začeli uporabljati, bo prva, prva, res prva naloga spremeniti geslo za proženje intervencije in ga ne povedati Denu.

 

 

Na medicinski fakulteti so si študentje medicine zaželeli predstavitve JRS. Ne povsem z medicinske plati, ker to oni itak obvladajo, bolj na splošno. Za kar sem pa jaz dovolj dober. Za bolj na splošno pa to …

Sem povabil še Remiha, da jim bi iz prve roke odpredaval svojo izkušnjo, kako je biti v oskrbovalni ekipi, ki prva pride do poškodovanca, predvsem zato, da bom imel družbo na dolgi poti v Ljubljano in nato domov.

Kaj dosti o tej zadevi nisem razmišljal, ker če kaj znam, potem je to blebetati o JRS (ali pa o knjigah, potem se pa moje znanje počasi neha), Remiha je pa malo zvilo. Da tam bo milijon mladih bodočih zdravnic in da ima on tremo …

Je celo razmišljal, da bi morda prej spila pivo, dva ali tri, kar sem na srečo uspel preprečiti, ker če bi se prijatelj tako opogumil, sem prepričan, da bi po najinem predavanju oba v zaporu pristala. Brez trohice dvoma, vam povem!

Malo me je zaskrbelo, ko me je dan pred predstavitvijo vprašal, kako se pripravljam na predavanje in sem mu moral priznati, da sem do zdaj prišel do tiste točke, ko sem se odločil, da se pred predavanjem stuširam in da je to to od priprave. Pa takrat se še nisem zasekiral čisto zares, šele ko sem zvečer dobil mail od medicincev, da naj jim pošljem kakšen power point, da oni to že prej naložijo in stestirajo, takrat me je malo stisnilo. Ker jaz to nimam, kaj pa jaz vem, kaj je to power point, sem na disk samo milion fotk naložil, da se med mojim blebetanjem rolajo in to je to od priprave.

V Ljubljano sva se, saj vem, da ne boste verjeli, odpravila malo prej. Tako, za vsak slučaj, ker medicinska fakulteta je bolj v središču mesta, kjer je težko najti parking. Evo, razmišljam vnaprej, izboljšujem se.

Med potjo sem poguglal, kam morava priti in ko je prijatelj parkiral, do fakultete peš nisva imela veliko, par minut. Izi bizi za jamarska reševalca!

A ko sva prišla do fakultete, je bilo tam gradbišče in nisva točno vedela, kje lahko vstopiva, zato sem kar poklical po telefonu bodočo zdravnico, ki mi je povedala, da sva na napačnem naslovu, da mi bo poslala pravi naslov.

Kar je storila in sva lahko kar takojci ugotovila, da imava do tam 16 minut peš. Remih je bentil, da pojdiva z avtom, ker kdo bo 16 minut hodil, in bi ga poslušal, ker se tudi meni nikoli ne hodi, če se lahko pelješ, samo sem se bal, da parkinga ne bova našla. Saj ne, da sva prvi parking plačala, to ne, ker denarja nisva imela, kartic pa avtomat pa ne sprejema …

Po 18 minutah sva prisopihala do vhoda, jaz sem bil kar malo prepoten, nisem več vajen takšnih naporov!

A sva prišla pravočasno! Malo sem se deklici izgovoril, da tako je to, ko vaščan pride v veliko mesto, a ker nisva zamudila, je bilo okej.

Na prvo zadrego pa potem itak nisem rabil dolgo čakati. Je pristopila mladenka in vprašala, ali se jo spomnim. Visoka skoraj kot jaz, ampak tako mlada, da se mi sanjalo ni, od kod bi se jo naj spomnil, na koncu sem moral priznati, da se je ne.

Je potem pojasnila, da je bil kakšnih sedem let nazaj v Čaganki, z očetom, še mladoletna, česar sem se pa potem spomnil, samo v jamo smo takrat peljali deklico …

No, tukaj mi je pa potem dolgoročnost ven udarila, ki po navadi ni moja vrlina, ampak ker sem član jamarske reševalne in nam vedno kronično primanjkuje zdravnikov, sem ji toplo položil na srce, naj pridno študira, da bo postala zdravnica (zdaj je v prvem letniku), ko bo postala zdravnica, pa mi pridemo do nje in jo zvlečemo med nas.

Sem si dal v koledar …

Predavanje je potem bilo, kakršno je bilo, večinoma študentke so se krohotale, ker sem mnenja, da če jih nasmejiš, slej ko prej pridejo potem v JRS, pa še Remih je prišel na svoj račun, brez treme, je ko taprav dohtar sedel na klop in prav nonšalantno in profesionalno odpredeval svoj del.

Še na pivo smo na koncu skočili, ampak je bilo bolj kratko, ker v prestolnici je zvečer mrzlo, midva sva bila pa v kratkih rokavih, ker ko sva prišla, je bilo 30 stopinj.

Sem predlagal, da flisa vzameva, pa prijatelj ni hotel, da on v takšni pripeki ne bo še flisa nosil in sva ju pustila v avtu. Kako naj pa vaščan ve, kako stvari v Ljubljani potekajo …

Aja, pa še Bizi je prišel poslušat, če se bom kaj lagal. In sta z Remihom v predavalnici lepo v prvi vrsti sedela, čeprav sem prepričan, da takrat, ko sta onadva v šoli hlače gulila, sta prvo klop samo od daleč opazovala …

Ker bi bil že greh, če bi bil kakšno soboto doma, je danes Klemi sklical jamarske inštruktorje na letno srečanje. Da malo predebatiramo. In smo. Najprej smo predebatirali. Plusi in minusi stop vrvne zavore in minusi simplce. Jaz naj bi predstavljal simplco. Tudi kakšne pluse. Saj sem jih, a za vsak plus so našli tudi minus. Na koncu smo prišli do tega, da sem moral priznati, da sem začel uporabljati simplco samo zato, ker je bila Čaganka tako ozka, da nisem mogel stisniti ročke na stop zavori.

Božo je mirno ugotovil, da včasih se vrvna zavora res tako obrne, da ne dosežeš ročke in ni mogel čisto zares verjeti, da smo se rinili v takšne ožine, da ročke prav zares nisi mogel doseči, ker jo je pač stisnilo med skalo in tvoj trebuh …

No, potem smo nehali govoriti in debatirati, ko je Aleš ugotovil, da jamarji smo profiči in se kaj dosti nimamo za sekirati, ko je dottore Miha predstavljal statistiko alpinistov. Ker statistika alpinističnih nesreč obstaja, jamarska pa ne, je premajhen vzorec, da bi bil reprezentativen … Zaključek je bil, da alpinisti so amaterji.

Za na majico. Če bi si upal …

Potem smo opremili steno, kar je bilo stresno, ko ti toliko jamarskih inštruktorjev pod roke gleda, nato smo pa tovariško pomoč na sto in en način trenirali. Najbolj zanimivo je bilo, ko sem Erkija od zgoraj reševal in me je nekaj po riti zapeklo in sem že mislil, da greva dol, sem šele po njegovi krohotajoči faci ugotovil, da se je malo pohecal z napeto stopno zanko po mojem kanalčku …

Še preden je vročina popustila, nas je pa Klemi na kosilo povabil. Božo je naročil pivo, ko se je naročalo hrano in ga je natakarica kar malo v red spravila, da najprej hrana, potem pijača, čeprav ji je dokazoval, da žaganje pljuva, a ni preveč kompliciral, je že predolgo poročen. To sem jaz glasno ugotovil, a sem se potem spomnil, da sem isti. Sem včeraj s čevlji blato v vetrolov prinesel in cel dan obljubljal, da bom posesal, pa nisem, ko je zvečer pa Remih pome prišel, da greva na pivo, je moral pa malo počakati, da sem na hitro posesal, ker me drugače predraga soproga ne bi pustila pred blok se igrat …

Mislim, seveda bi lahko šel, a ker sem že malo pameten, sem raje na hitro posesal, da me ob prihodu domov pred vrati niso kufri čakali …

Danes, ko sem se že domov vozil, me je pa od predrage soproge fotka zadela, da žehto na vrtnem sušilniku suši in da je nekaj eksplodiralo. Saj si človek ne upa iti od doma, ker se vedno nekaj pokvari!

No, tisti dežnik sem si potem ogledal in se je pokvarilo moje popravilo spred nekaj let. Bi zadevo že takrat morali v smeti zabrisati, pa sem jo nekako popravil, tako, za par dni, potem je pa par let držalo. In ker je bila danes sobota in se mi ni ljubilo v trgovino, sem zadevo spet na hitro popravil. A ne za par let, ker sem uporabil vezice. Bo prej šlo …

Ko sem sedel k časopisom, je pa ugotovila, da sem tudi okna obljubil oprati. Čeprav sem se izgovarjal, da sem že sušilec popravil, da tudi ljubi Jezus vsega ni v enem dnevu, sem se potem vdal in še okna opral in sem bil potem kar ponosem sam nase, kako priden in koristen sem. Ker zdaj v dnevno sobo celo svetloba pride …

Zamenjali smo bojler. Zajeban posel, res. Tako poln vodnega kamna je bil, da sva ga komaj odnesla po stopnicah!

Za nov bojler je moral mojster zvrtati nove luknje. In je ugotovil, da sem že dolgo v hiši, ker smo že tri bojlerje zamenjali. Žice za bojler nismo, tudi tokrat ne. Nove ni prinesel, stara je bila malo prekratka, v trgovino po novo žico se mi ni ljubilo (sem sicer predlagal, da lahko odreževa žico od kakšnega razdelilca, ki jih imamo po hiši polno, a mu to ni dišalo), zato smo jo namesto naravnost dol in potem pod pravim kotom proti bojlerju, kakor je bilo prej, kar po diagonali potegnila. Mene ni toliko motilo kakor mojstra …

Posel ni bil zelo umazan, ker sva pod star bojler, iz katerega sva morala stočiti vodo, podstavljala dva vedra, ki sva ju praznila v lijak v kurilnici. Malo je bilo drame, ker ni dovolj hitro požiralo, a sem imel tam blizu na srečo tisti gumijasti odčepnik, sem malo požokal in rešil zadevo, da ni poplavila.

A četudi ne bi, sva potem, ko sva se nekaj preveč zadebatirala, eno polno vedro prevrnila in je bila zadeva konkretno potopljena.

Se kaj dosti sekiral nisem, saj mora tudi moja predraga kaj delati, ne samo jaz …

Ko sva bila že pri delu in ko je bila ravno voda zaprta, sem mojstra vprašal, če si upa zapreti ventil pri pipi nad lijakom. Ki je prastar in ves zarjavel, si ga nikoli nisem upal zapreti, da ga ne bi odtrgal iz stene.

Ga je pogledal in priznal, da si ne upa, nato pa vprašal, zakaj.

Ker pipa že ene deset let pušča in kaplja, a ker nisem mogel zapreti ventila (ven pred hišo glavni ventil zapirati se mi pa ni ljubilo), je kar kapljalo in kapljalo, ker nisem mogel zamenjati pipe.

Je mojster rekel, da je vodovodar in da ne bo pipe brez veze menjal, da bo samo tesnilo zamenjal, nasrečo je med svojim orodjem našel eno prastaro tesnilo, ker takšnih že ene sedem let ne delajo več.

Pipa ne kaplja več. Kar ne morem verjeti, pa malo me tudi moti, sem se v vseh teh letih na zvok že kar malo navadil …

Kakor koli, star bojler je šel ven, nov noter, je vse priklopil in se odpeljal, jaz sem pa v Ljubljano odhitel po opravkih.

Ko sem prišel nazaj, enkrat zgodaj popoldne, sem pa malega ponosno vprašal, če je opazil, da imamo nov bojler. Ni opazil, ker se tušira zvečer.

Zato sem ga kar v kopalnico poklical in ponosno odprl pipo ter jo obrnil na vroče. Sem bil pomemben, ko da sem bojler sam zamenjal, ma kaj zamenjal, ko da sem ga tudi sam naredil!

Voda je špricnila iz pipe pod velikim pritiskom, zato sem se sklonil pod umivalnik in spodaj pri ceveh hotel ventil za vročo vodo do pipe malo priviti. Da ne bo tako špricalo. A sem se ga samo dotaknil, ko ga je dobesedno odneslo iz stene!

Itak sem v sekundi dobil sto litrov vode v naročje in bi me kmalu kap, a še preden se je mali lahko začel smejati, sem, ampak itak, porinil prst v cev, iz katere je brizgala voda. Kakor da bom zadevo zamašil ali kaj.

Itak je nisem uspel zamašiti, sem pa uspel tisti curek vode, ki je prej brizgal le v moje naročje, saj sem čepel pred umivalnikom, preusmeriti po celi kopalnici, posledično tudi v tamalega. Mačka in kuzla sta iz kopalnice zbežali že ob prvem brizgu …

Sem našel tisti ventil in ga porinil v cev in je voda nehala brizgati, vmes je pa mali skočil pred hišo in glavni ventil zaprl. Da sva lahko privijačila tisto pizdarijo nazaj, nato sva se oba preoblekla, nato pa spet vodo odprla. Pod tuš nama ni bilo treba it …

Ko je popoldne prišla domov moja predraga in se spustila po stopnicah eno nadstropje nižje (sem jo jaz poslal, da se malo pohvalim), da vidi, koliko dela s pospravljanjem bo imela, me je pa malo presenetilo, ko je vprašala, če je to normalno, da iz novega bojlerja kaplja!

Ne, itak da ni normalno, sem bil presenečen in seveda poklical prijatelja vodovodarja ter njemu zastavil njeno vprašanje.

Je mislil, da ga zafrkavam in je takoj do mene pridrvel, da se prepriča na lastne oči.

Nič mu ni bilo jasno, le danes je drug nov bojler prinesel. (Toplo vodo smo pa izkoristili, ker smo se po treh dneh končno lahko s toplo vodo stuširali!)Sva bila tokrat že bolj uigrana, vodo sem že prej zaprl, v novem bojlerju ni bilo kamna in je voda lepše ven tekla (mene je poslal v kuhinjo, da nama kofe skuham, da ga ne motim in da spet ne polije), zavrtala sva nove luknje, ker nov bojler je imel spet drugačne nosilce in je bilo urejeno.

Zaračunan bom dobil samo en bojler, mi je zagotovil.

Malo preden sem se pa na drug konec Slovenije popoldne spet odpeljal, me je pa po telefonu poklical. Sem se kar malo nasmehnil, sem vedel, da hoče preveriti, če vse drži in dela, kakor mora.

Pa me je samo vprašal, če sem še doma in ko sem mu povedal, da sem, mi je naročil, naj bojler izklopim in naj se ne grem tuširat.

Itak da sem ga izklopil z gumijastimi rokavicami potem sem se pa za vsak slučaj kar na vrt s kofetom odpravil, dokler prijatelj ni prišel. Je menda pozabil zemljo zvezati in bi nas lahko v naslabšem primeru malo elektrika požgečkala …

Zdaj je okej, ker ko sem domov prišel, je bila predraga stuširana in živa.

Sem za vsak slučaj preveril, preden sem se v kopalnico tudi jaz podal …

Letos se je na tečaju za nove jamarske reševalce obetala prava gneča. Mi ni bilo povsem jasno, zakaj, a sem potem od ene od tečajnic dobil pojasnilo – postalo je moderno biti jamarski reševalec …

No, smo malce bolj zaostrili pogoje in smo dobili obvladljivo skupinico. Deset za pripravnika, osem za reševalce. Morda se vam to zdi malo, vendar ni. Ker to pomeni, da moraš 18 ljudem, ki se učijo in določenih reševalnih manevrov še ne obvladajo najbolj suvereno (zato pač je tečaj), ves čas zelo pozorno gledati pod roke. Zbrano! Ker napaka lahko pomeni najmanj poškodbo …

A seveda ni ves čas tako zelo smrtno resno, zvečer, ko smo ponavadi zaključili in so se sprostili, je naš komandant ugotavljal, da nekaj ne delamo prav, če je tečajnikom tako všeč na tečaju in je toliko smeha!

V petek popoldne smo se predstavili in spoznali, v soboto dopoldne preverili njihovo jamarsko znanje, popoldne in v nedeljo so pa že na polno delali. Govorim o tečajnikih za reševalce pripravnike, kandidati za reševalce so delali še bolj na polno in bolj komplicirane zadeve. Ki so si jih zakomplicirali sami, takšnih reševalnih manevrov, kot so si jih sami postavili v Hudi luknji, v jami zagotovo ne bomo srečali! Opravičevali so se s tem, da je boljše komplicirati in se učiti v steni kakor na intervenciji.

Kar seveda drži.

Najbolj zanimivo mi je bilo opazovati kandidata za reševalca, katerega partnerka se je letos prijavila za pripravnico. Še bolj zanimivo bo opazovati zadevo naprej, ker človek seveda ne ve, kako se mu bo zakompliciralo življenje. Sem ju opazoval na vrvi pri tovariški pomoči. Ko mora jamar z vrvi sneti poškodovanega jamarja. Niti najmanj ne enostaven manever, pa kakor koli obrneš, še posebej, če recimo tehtaš samo četrtino partnerjeve teže.

Deklica je lažja, da ne bo pomote!

Po teži, da ne bo pomote!

Je kar zahtevno na isti vrvi dvigniti človeka in ga prestaviti v zavoro, četudi ti gre tehnično vse prav. Sem z zanimanjem opazoval, kako bo zadevo rešila in ko ga je od spodaj s koleni prvič krepko butnila v debelo meso na njegovem spodnjem delu hrbta, se mi je malo zdelo, da je uporabila preveliko silo, ko ga je že odpela in ga vseeno še trikrat krepko butnila, sem pa vedel, da je zares uporabila preveliko silo.

Možak je verjetno vedel, zakaj jih je dobil, ampak je imel on tudi svojo zabavo – tu in tam se je brez jamarskega pasu sprehodil mimo nosil in so vsi reševalci zadrževali dih v grozi, če bo legel vanje in ga bodo morali trajbati po vrveh …

Spali smo v šotorih, Mihi je prinesel društvenega za pet oseb, ko da gre na morje. In ker je imel toliko prostora pod platneno streho, se je vanj naselilo pet možakov. Saj veste, več ljudi bolj segreje. Preverjali nismo …

V nedeljo smo končali pozno popoldne, a kakor se za tečaj za nove pripravnike in reševalce spodobi, smo se še na sladoled v Velenje odpravili. Nas je povabila Jerica, ker smo bili na njenem terenu. V najboljšo sladoledarnico pri njih. A tam sladoleda nismo dobili, ker se nam v 30 m dolgi vrsti ni ljubilo čakati. Smo se prestavili do druge najbolj priljubljene, kjer je bila vrsta kakšnih pet metrov krajša …

Ko sem se bližal domu, sem pa še predrago soprogo poklical, da preverim, kako stojijo stvari doma. Ker vmes seveda ni bilo časa. Najbolj me je seveda zanimalo, seveda, če me psica pogreša. Tista taprava, na štirih nogah, da ne bo pomote!

Samo ne moreš predrage soproge po treh dneh to prvo vprašati, toliko že vem, zato sem najprej vprašal, kako je doma. Na splošno.

Je odgovorila, da kar v redu, samo bojler da je crknil in se tuširajo z mrzlo vodo. Pa neka cev pri stranišču da je malo počila in je vse mokro po kopalnici.

Za bojler mi ni bilo preveč hudo, se nisem čustveno navezal nanj, malo me je jezilo le to, da je čez vikend crknil, ampak tista malo počena cev pri stranišču me je pa kar malo pogrela.

Ne, nisem se čustveno navezal nanjo, ampak par dni nazaj je predraga mi soproga pristopila do mene, ko sem ravno na terasi na sončku kofetkal in bral in kar malo očitajoče predlagala, da naj med lulanjem sedem na školjko, naj tega ne počnem več stoje.

Moram priznati, da sem najprej pogledal okoli sebe, če morda kdo ne stoji za mano in je to predlagala njemu, a sem bil na terasi sam, potem sem ji pa seveda povedal, da bom sedel na školjko takrat, ko bom imel na hlačah na riti zadrgo, prej ne.

Sem bil kar malo skoraj užaljen, nič ne tajim. Pa ogorčen tudi. Pa prestrašen tudi, ker sem se spomnil, da moj jamarski podkombinezon pa ima zadrgo na riti, da se morda ne bo spomnila in zahtevala, naj po stanovanju nosim to oblačilo …

No, potem se pa nauči bolje ciljati, je bila kratka, za školjko je vse mokro!

Ma, evo, tukaj me je pa zadela v ponos! Saj ne, da med lulanjem kar tako malo iz dolgčasa šaram okoli, ampak da ciljati ne znam!?

Al sem bil v vojni, sem veteran vojne za Slovenijo, tristokosmatihmedvedovnazaj!

Že res, da nisem izstrelil nobenega naboja, ampak to sploh ni bistvo!

Zvečer sem potem pred spanjem celo resno razmišljal, ali naj nasprotno mojim verskim prepričanjem sedem na školjko ali naj malo pošaram okoli, kar mi je narekoval vojni veteran!

Sem bil prav jezen, ker moje življenje je enostavno, zdaj pa kar naenkrat takšne dileme!

In na koncu se izkaže, da poplavi v sekretu ni krivo moje ciljanje …

Okej, saj potem ko sem račun dobil za nov bojler, me je ta ogrel bolj ko tista cev. Ampak je, s težavo priznam, malo pa celo pasalo, ker ko sem v nedeljo tridnevni proteusovski mater z mrzlo vodo spiral s sebe, sem se kar malo podhladil …