Vremenska napoved ni bila najboljša za vajo JRS v steni, a nas je sonce prijetno presenetilo. Še bolj prijetno pa me je presenetila ohcetarska pojedina, ko smo prišli v Rakov Škocjan. Zadaj v enem od avtov JRS je bilo par pladnjev raznoraznih mesnin in sira in zaseke in kruha …
Ko za ohcet, vam povem.
Ker smo reševalci ne najbolj mladi, vsaj večinoma, sem človeku, ki je bogovski zajtrk prinesel, čestital frišno ločitev. Previdno, kakopak! Kakor nekoč ženski, ki je sploh nisem poznal in sva komunicirala samo prek mailov, ko sem naročil nove bafe za JRS in se je enkrat podpisala z drugim priimkov kakor ponavadi. In sem ji previdno čestital za poroko, nov priimek pa to.
Je pojasnila, da je frišno ločena, a da čestitke vseeno sprejema …
Kakor koli, reševalec ni bil frišno ločen, le nek občinski praznik so imeli večer prej in je ostalo hrane za preprečitev lakote v srednje veliki afriški državi, župan jo je ljudem ponujal za domov, da se ne meče proč in je človek, pravi reševalec, vam povem, stopil korak naprej, povedal, da bomo imeli naslednje jutri reveži pri JRS vajo in da vedno radi sprejemamo donacije v hrani …
Smo skočili na dobrote ko silažni traktor na sveže pokošeno travo in čeprav smo se nažrli, da smo potem komaj delali, gore mesa in salam in vsega niti dobro načeli nismo …
Vreme je držalo, mi smo delali, vmes smo okoli dvanajstih še eno pavzo za malico udarili, a spet nismo uspeli vsega pojesti. Smo meso, ki je še ostalo, premetali na en pladenj in se spet dela lotili, ko smo vsi na vrveh bingljali in sem malo dol pogledal, sem pa Veprovega psa zagledal.
Ga je Walter še gor zafrkaval, da ga preveč in predobro fotra, da je prevelik, pa je Veper ugovarjal, da to sploh ni res, da psa praktično strada.
Kar je morda celo res, kajti ko je pes lačen, če ne dobi hrane od gospodarja, se pa sam znajde. In ko sem dol pogledal, je kosmato stvorenje ravno menda še tretjič do konca polizalo pladenj, s katerega je malo prej tri kilograme mesa in klobas in sira in zaseke pojedlo …
Sem zavpil, kakopak in čeprav so vsi reševalci na manevrih za vsah slučaj obstali, misleč, da kaj narobe počnejo, je pes takoj vedel, komu je bil krik namenjen, saj jo je podurhal v hrib, ko da ga policaji lovijo!
Potem sem pa še vedno na vrvi dol gledal in na reševalce vpil, naj ne pobirajo s pladnjem ostanke kolobarčkov salam, ki jih bogi pes ni uspel pohlastati, dokler se nisem naveličal in dovolil beštiji, ki se je že šestnajtič vrnila na kraj zločina, da vse pladnje poliže do čistega …
Ko smo potem nosila nosili in se je pes okoli nas motal in je par reševalcev začelo preklinjati, sem jih pa miril, da nima smisla na psa se jeziti, ker nam je meso pojedel, saj smo se tudi mi uspeli kar dobro najesti. A so mi pojasnili, da ne vpijejo nanj zaradi tega, a da prdi, da ni za vohat!
Res je dobro, da še vedno nimam voha …
Ob enih smo potem pa še par povezanih reševalnih manevrov postavili, da so lahko vsi reševalci sodelovali pri izvleku nosil, še dokaj zakomplicirali smo jih, a ko smo skoraj končali in so nosila že gor prišla, je nekdo zavpil, da je Seba kot protiteža kamen na glavo dobil. Itak da smo stekli po torbo prve pomoči h gospodarju in potem dol, da smo si skoraj noge polomili. In potem dol zmedeno iskali ubogega polomljenega reševalca, ki ga pa ni bilo nikjer.
Kar grozljiv filing, nič ne tajim!
Na srečo ni bil tako poškodovan, je sam splezal gor, zato smo odhiteli gor in mu na vrhu nato v miru manjšo ureznino oskrbeli.
Jutri bo imel modrico.
Zdenka jo je imela pa že danes, je padla po stopnicah (ne, ni poročena!) in itak smo jo ob Sebata postavili za fotko, naj se ve, kdo se v JRS pretepa …
Potem pa še dobro kosilo, kakor se spodobi in zagre, in še po soncu domov …
