Letos se je na tečaju za nove jamarske reševalce obetala prava gneča. Mi ni bilo povsem jasno, zakaj, a sem potem od ene od tečajnic dobil pojasnilo – postalo je moderno biti jamarski reševalec …
No, smo malce bolj zaostrili pogoje in smo dobili obvladljivo skupinico. Deset za pripravnika, osem za reševalce. Morda se vam to zdi malo, vendar ni. Ker to pomeni, da moraš 18 ljudem, ki se učijo in določenih reševalnih manevrov še ne obvladajo najbolj suvereno (zato pač je tečaj), ves čas zelo pozorno gledati pod roke. Zbrano! Ker napaka lahko pomeni najmanj poškodbo …
A seveda ni ves čas tako zelo smrtno resno, zvečer, ko smo ponavadi zaključili in so se sprostili, je naš komandant ugotavljal, da nekaj ne delamo prav, če je tečajnikom tako všeč na tečaju in je toliko smeha!
V petek popoldne smo se predstavili in spoznali, v soboto dopoldne preverili njihovo jamarsko znanje, popoldne in v nedeljo so pa že na polno delali. Govorim o tečajnikih za reševalce pripravnike, kandidati za reševalce so delali še bolj na polno in bolj komplicirane zadeve. Ki so si jih zakomplicirali sami, takšnih reševalnih manevrov, kot so si jih sami postavili v Hudi luknji, v jami zagotovo ne bomo srečali! Opravičevali so se s tem, da je boljše komplicirati in se učiti v steni kakor na intervenciji.
Kar seveda drži.
Najbolj zanimivo mi je bilo opazovati kandidata za reševalca, katerega partnerka se je letos prijavila za pripravnico. Še bolj zanimivo bo opazovati zadevo naprej, ker človek seveda ne ve, kako se mu bo zakompliciralo življenje. Sem ju opazoval na vrvi pri tovariški pomoči. Ko mora jamar z vrvi sneti poškodovanega jamarja. Niti najmanj ne enostaven manever, pa kakor koli obrneš, še posebej, če recimo tehtaš samo četrtino partnerjeve teže.
Deklica je lažja, da ne bo pomote!
Po teži, da ne bo pomote!
Je kar zahtevno na isti vrvi dvigniti človeka in ga prestaviti v zavoro, četudi ti gre tehnično vse prav. Sem z zanimanjem opazoval, kako bo zadevo rešila in ko ga je od spodaj s koleni prvič krepko butnila v debelo meso na njegovem spodnjem delu hrbta, se mi je malo zdelo, da je uporabila preveliko silo, ko ga je že odpela in ga vseeno še trikrat krepko butnila, sem pa vedel, da je zares uporabila preveliko silo.
Možak je verjetno vedel, zakaj jih je dobil, ampak je imel on tudi svojo zabavo – tu in tam se je brez jamarskega pasu sprehodil mimo nosil in so vsi reševalci zadrževali dih v grozi, če bo legel vanje in ga bodo morali trajbati po vrveh …
Spali smo v šotorih, Mihi je prinesel društvenega za pet oseb, ko da gre na morje. In ker je imel toliko prostora pod platneno streho, se je vanj naselilo pet možakov. Saj veste, več ljudi bolj segreje. Preverjali nismo …
V nedeljo smo končali pozno popoldne, a kakor se za tečaj za nove pripravnike in reševalce spodobi, smo se še na sladoled v Velenje odpravili. Nas je povabila Jerica, ker smo bili na njenem terenu. V najboljšo sladoledarnico pri njih. A tam sladoleda nismo dobili, ker se nam v 30 m dolgi vrsti ni ljubilo čakati. Smo se prestavili do druge najbolj priljubljene, kjer je bila vrsta kakšnih pet metrov krajša …
Ko sem se bližal domu, sem pa še predrago soprogo poklical, da preverim, kako stojijo stvari doma. Ker vmes seveda ni bilo časa. Najbolj me je seveda zanimalo, seveda, če me psica pogreša. Tista taprava, na štirih nogah, da ne bo pomote!
Samo ne moreš predrage soproge po treh dneh to prvo vprašati, toliko že vem, zato sem najprej vprašal, kako je doma. Na splošno.
Je odgovorila, da kar v redu, samo bojler da je crknil in se tuširajo z mrzlo vodo. Pa neka cev pri stranišču da je malo počila in je vse mokro po kopalnici.
Za bojler mi ni bilo preveč hudo, se nisem čustveno navezal nanj, malo me je jezilo le to, da je čez vikend crknil, ampak tista malo počena cev pri stranišču me je pa kar malo pogrela.
Ne, nisem se čustveno navezal nanjo, ampak par dni nazaj je predraga mi soproga pristopila do mene, ko sem ravno na terasi na sončku kofetkal in bral in kar malo očitajoče predlagala, da naj med lulanjem sedem na školjko, naj tega ne počnem več stoje.
Moram priznati, da sem najprej pogledal okoli sebe, če morda kdo ne stoji za mano in je to predlagala njemu, a sem bil na terasi sam, potem sem ji pa seveda povedal, da bom sedel na školjko takrat, ko bom imel na hlačah na riti zadrgo, prej ne.
Sem bil kar malo skoraj užaljen, nič ne tajim. Pa ogorčen tudi. Pa prestrašen tudi, ker sem se spomnil, da moj jamarski podkombinezon pa ima zadrgo na riti, da se morda ne bo spomnila in zahtevala, naj po stanovanju nosim to oblačilo …
No, potem se pa nauči bolje ciljati, je bila kratka, za školjko je vse mokro!
Ma, evo, tukaj me je pa zadela v ponos! Saj ne, da med lulanjem kar tako malo iz dolgčasa šaram okoli, ampak da ciljati ne znam!?
Al sem bil v vojni, sem veteran vojne za Slovenijo, tristokosmatihmedvedovnazaj!
Že res, da nisem izstrelil nobenega naboja, ampak to sploh ni bistvo!
Zvečer sem potem pred spanjem celo resno razmišljal, ali naj nasprotno mojim verskim prepričanjem sedem na školjko ali naj malo pošaram okoli, kar mi je narekoval vojni veteran!
Sem bil prav jezen, ker moje življenje je enostavno, zdaj pa kar naenkrat takšne dileme!
In na koncu se izkaže, da poplavi v sekretu ni krivo moje ciljanje …
Okej, saj potem ko sem račun dobil za nov bojler, me je ta ogrel bolj ko tista cev. Ampak je, s težavo priznam, malo pa celo pasalo, ker ko sem v nedeljo tridnevni proteusovski mater z mrzlo vodo spiral s sebe, sem se kar malo podhladil …
