Moj prijatelj se je vrnil z delovnih počitnic v Vietnamu in seveda je bilo prvo vprašanje, ko je pristal v Sloveniji, kaj bova počela med prvomajskimi prazniki! Da se je malce ulenil pa to, da mu manjka akcije, premikov. Pa ker so ravno prvomajski prazniki pa to, saj veste, drugače mora vprašati šefa za dovoljenje, če ima lahko par prostih dni …
Mi čisto zares kaj napornega ni dišalo, v jami sem parkrat bil že za Dan upora proti okupatorju, ko smo imeli klubske jamarske izpite, zato je predlagal Kanin. Da bi skočila do koče Petra Skalarja, pogledati, kaj še manjka, če sploh kaj, za odprtje, ko enkrat sneg izgine …
Ker sva že nekaj stara, sva si rezervirala dva dni, prvi in drugi maj, en dan gor, drugi dan dol. Ne preveč naporno, ampak bi moral prvega maja zelo zelo zgodaj vstati, zato sva se enkrat vmes zmenila, da skočica do Bovca že dan prej zvečer, prespiva tam, se na Kanin odpraviva ne preveč zgodaj zjutraj, ko bova dobro spočita …
Ma, saj načrt je bil dober, se nič ne pritožujem, a ko sva med vožnjo proti Bovcu zvečer poklicala komandanta JRS in mu povedala, da če pride do kakšne reševalne akcije v jami, bova midva malo kasneje prišla, je najprej malo protestiral, potem pa itak ugotovil, da kaj nama ima on za razlagat, da sva neumna, saj to itak ne bi nič pomagalo. Da sva na Kanin rinila brez zimske opreme v največji zmrzali in da če je za tokratni prvi maj napovedan dež, je povsem normalno, da bova midva gor rinila …
Itak sva oba na rit padla, o kakšnem dežju govori, ker nisva nič vremenske napovedi gledala in sva jo potem seveda pogledala in itak da je bila napoved že za prvega maja zvečer deževna. Zelo deževna. Pa očitno napoved samo midva nisva gledala, ker je tudi Vid malo kasneje, ko je sporočil, da bodo šli postojnčani zelo verjetno po dva (živa) mlada medvedka, ki sta v jamo padla in sva mu povedala, da midva bova šla pa na Kanin, občudoval najin pogum glede na napoved …
Sva se že med vožnjo potem malo premislila (ker nihče od naju ni imel pelerine) in se odločila, da bova odšla na goro zgodaj zjutraj (torej adijo dodaten spanec) in se dol morda, odvisno od tega, kako nama bo šlo, v dolino odpravila še isti dan.
Itak sem vedel, da nama ne bo šlo, ker kondicije ne moreš kupiti v trgovini in da bova mokra, ampak poti se nisva odpovedala, ker potem bi bila tudi pot v Bovec brezvezna, kar pa ni mogla biti, ker sva bila že tam.
Sem mislil, da se bova v posteljo spravila malo počivat, sem imel celo knjigo s sabo, ampak prijatelj, ki je ravnokar prišel iz Vietnama, si je želel zabave. Ki je tam očitno ni imel, čeprav mi je zaupal, da enkrat sta se s prijateljem tam udeležila karaok in sta zapela eno slovensko narodno, kar me je samo nasmejalo, ko je povedal, da se je zjutraj udeležil tudi taičija, spet s prijateljem (pa še en Korejec je bil menda tudi z njimi), sem se pa kar malo ustrašil. In sem mu jasno in glasno povedal, da če bo za prvega maja zjutraj kaj s taičijem težil, samo spakiram in proti domu pičim!
Malo sem zašel. Očitno zabave tam daleč ni imel, zato sva malo po Bovcu kruzala in še kakšno gostilno malo pred polnočjo odprto iskala, pa je ni bilo, ko sva pred sobo parkirala in že stvari iz avta jemala, je pa glasbo zališal, nekje blizu je nek bend igral. Kar je pomenilo žurko in zabavo!
In sva, kakopak, kakšno uro kruzala po nekih stranskih poteh in pot do kresa iskala, kjer je bend igral, a zadeve nisva našla, ker sva očitno slišala samo poslovilni komad, preden so končali …
No, okoli enih sva se v postelji spravila, Potrpin je zaspal, še preden se je dobro pokril, jaz sem pa zaspal, malo preden se je on zbudil …
Sem vstal, ker v gore se hodi zjutraj, še prvomajsko budnico sva slišala, našla odprto gostilno s kavo, nato pa v avto in pod goro. Nato pa pot pod noge, še preden je sonce dobro v tisto steno posijalo …
Do D postaje (na vrhu smučišča) sva po snegu hodila kar brez derez ali krpelj, saj je bil sneg dobro predelan, le zelo počasi nama je šlo, ker je bilo strmo strmo. Kakšni dve uri sva potrebovala do tam.
Tam sva si tudi krplje nataknila, ker se je zadeva začela vdirati do kolen in je bilo težko hoditi. Po strmem zatrepu sva se spustila malce v dolino, kajti zimska pot se od poletne razlikuje, ko sva morala pa prek strme stopnje zaviti nazaj v hrib, se pa nobenemu čisto zares ni ljubilo iz nahrbtnikov jemati derez. Ker sneg je bil itak mehak …
Le krplje sva si snela in ker sem bil prvi, sem z gojzarji z lahkoto zbrcal nekaj stopov, ko sem bil že dokaj visoko in je sneg postal krepko bolj trd, pa si derez nisem mogel več varno nadeti. Pa bi jih moral, kajti pot se je postavila praktično pokonci, komplet zadeva je bila zelo zelo odprta, če bi mi spodrsnilo, bi šel globoko dol!
Sem glasno razmišljal, če se vrneva malo nazaj, kjer bi si lahko varno nadela dereze, pa se prijatelj ni najbolj strinjal, da je to potrebno. No, se je strinjal, da bi bilo to dobro, ampak da je dereze pozabil pri turnih smučeh v avtu, je imel s sabo le krplje. Ki pa v takšni strmini niso najboljše orodje za hojo.
Je imel pa cepin, ki sem ga jaz pa v avtu pozabil, sem imel samo pohodne palice!
Sva stala tam ko dva Pepeta in razmišljala, kaj narediti, ampak ker do relativno varnejšega mesta ni bilo več daleč, sva potem kar nadaljevala. Le da so me prsti na nogah boleli, ko sem brcal stope v zmrznjen sneg. Očitno si nisem dovolj dobro nohte na nožnih prstih postrigel …
Ko sva prišla na malo bolj raven teren, sem si jaz dereze nadel, prijatelj pa krplje in sva bila dokaj hitro (in varno) pri koči.
Kjer sva pojedla sendvič, spila kavo in pivo, pogledala, kar je bilo za pogledati, potem sva se pa kar v dolino odpravila. Ker se je nebo že zapiralo …
Nama je šlo v dolino kar dobro, še posebej meni, očitno mi gre s pomočjo gravitacije navzdol krepko lažje kakor navkreber, nazaj grede je prijatelj lovil mene in ne obratno kakor pri poti navkreber.
Se je pritoževal, da delam prevelike korake in da mi ne more slediti, le enkrat ali dvakrat me je prehitel, ko se je s krpljami kar prismučal mimo mene! Sem ga opozoril, da to ni najbolj pametno početje, a je vmes že pogrnil, kakor je bil dolg in širok …
Malo pred avtom sva naredila kratko pavzo za čokoladico in sem se mu začel smejati, ker je bil povsem rdeč v obraz, sem mislil, da zato, ker sva bila prehitra, on se je začel smejati pa mojemu rdečemu obrazu.
In sva seveda ugotovila, da sva oba (spet) pozabila na kremo za sončenje in da je višinsko sonce res vrag, te opeče, pa sploh ne veš …
So naju tudi v gostilni malo čudno gledali, po barvi obrazov sva res malo izstopala, kosilo v dolini sva si privoščila že okoli treh popoldne! Pa ko sva iz avta izstopila, sva ugotovila, da nama hoja po ravnem povzroča težav
Kar ni zelo slabo za dva stara strica, vam povem. Na Kanin in dol v tako kratkem času …
Sicer naju je, ko sva iz avta izstopila, vse boleli in sva ugotovila, da nama hoja po ravnem povzroča težave, ampak po nekaj metrih je prijatelj olajšano si oddahnil, da ko narediš par korakov in se malo razhodiš, da potem pa kar gre. Za silo…
Deževati je začelo, ko sva si še kofe po kosilu privoščila …
Domov sem prišel še podnevi, pa še par prostih dni je, da bo čas še za kakšno jamo …
