V Slovenijo je prišla nadvse simpatična skupina grških jamarjev, ki si je za dopustniško destinacijo Slovenijo izbrala prav zaradi jamarske zgodovine. In je zato, kakopak, Marko P. sestavil njihov dopustniški program jamarsko nadvse pestro, predvsem pa zelo zelo natrpano. Celo tako zelo natrpano, da so ga enkrat vmes Grki celo zaprosili, če bi kakšen dogodek iz koledarja morebiti zbrisali, ker nimajo ne energije za kar koli ne časa za počitek!

Vsi, ki našega Marka P. poznate, seveda veste, kakšen je bil njegov odgovor, za tiste, ki ga ne poznate, pa naj povem, da je sicer malo razmislil, potem pa odločno povedal, da je razmislil, a da je odgovor ne. Še ni slišal, da načrte delamo zato, da jih lahko kasneje, z razvojem dogodkov, spreminjamo in dopolnjujemo …

Grkinje (v skupini prevladujejo ženske) so seveda navdušeno zaploskale, kajti v grščini ne pomeni ja (brez heca!), a na srečo sem jaz to takrat že vedel, in sem jim pojasnil, da Markov ne je slovenski ne, ne grški …

Kakor koli, tile neji in jaji so bili v naši konverzaciji prav hecni, saj je za vsak ne prišlo vprašanje, če je to slovenski ne ali grški, ena duhovita grška tetica mi je pa celo dodatno pojasnila, da če mi bo rekla ne, naj nikar ne zbežim stran, ker bo to njen grški ne!

Itak da sem se kar malo ustrašil (ker jaz sem dal obrtno dovoljenje za tovrstne rabote že nazaj na občino) in sem se bolj štrika držal, kjer sem bil hitrejši od nje …

Nad Čaganko so bili navdušeni, še bolj pa potem nad dobrotami iznad žerjavice. Pa par piv kasneje, ko je bilo razpoloženje že prav prešerno, smo še malo prek bumboksa njihovo muziko poslušali in so sirtaki udarili, tako zavzeto, da sem se kar bal za njihove noge, potem se jim je pa še Urbi pridružil, ki je bil razpoloženjsko že kar visoko pod oblaki in smo se jim kar lagali, da on ni iz našega kluba. Ker tako nenadarjenega človeka in povsem brez gibalne koordinacije za sirtaki še nisem videl, pa naj so se grkinje še tako trudile naučiti ga osnovnih korakov …

Je bilo zanimivo pozno v noč, dokler niso morali oditi, kajti Markov urnik jih je naslednji dan že navsezgodaj v naslednjo jamo silil …

Moj prijatelj se je vrnil z delovnih počitnic v Vietnamu in seveda je bilo prvo vprašanje, ko je pristal v Sloveniji, kaj bova počela med prvomajskimi prazniki! Da se je malce ulenil pa to, da mu manjka akcije, premikov. Pa ker so ravno prvomajski prazniki pa to, saj veste, drugače mora vprašati šefa za dovoljenje, če ima lahko par prostih dni …

Mi čisto zares kaj napornega ni dišalo, v jami sem parkrat bil že za Dan upora proti okupatorju, ko smo imeli klubske jamarske izpite, zato je predlagal Kanin. Da bi skočila do koče Petra Skalarja, pogledati, kaj še manjka, če sploh kaj, za odprtje, ko enkrat sneg izgine …

Ker sva že nekaj stara, sva si rezervirala dva dni, prvi in drugi maj, en dan gor, drugi dan dol. Ne preveč naporno, ampak bi moral prvega maja zelo zelo zgodaj vstati, zato sva se enkrat vmes zmenila, da skočica do Bovca že dan prej zvečer, prespiva tam, se na Kanin odpraviva ne preveč zgodaj zjutraj, ko bova dobro spočita …

Ma, saj načrt je bil dober, se nič ne pritožujem, a ko sva med vožnjo proti Bovcu zvečer poklicala komandanta JRS in mu povedala, da če pride do kakšne reševalne akcije v jami, bova midva malo kasneje prišla, je najprej malo protestiral, potem pa itak ugotovil, da kaj nama ima on za razlagat, da sva neumna, saj to itak ne bi nič pomagalo. Da sva na Kanin rinila brez zimske opreme v največji zmrzali in da če je za tokratni prvi maj napovedan dež, je povsem normalno, da bova midva gor rinila …

Itak sva oba na rit padla, o kakšnem dežju govori, ker nisva nič vremenske napovedi gledala in sva jo potem seveda pogledala in itak da je bila napoved že za prvega maja zvečer deževna. Zelo deževna. Pa očitno napoved samo midva nisva gledala, ker je tudi Vid malo kasneje, ko je sporočil, da bodo šli postojnčani zelo verjetno po dva (živa) mlada medvedka, ki sta v jamo padla in sva mu povedala, da midva bova šla pa na Kanin, občudoval najin pogum glede na napoved …

Sva se že med vožnjo potem malo premislila (ker nihče od naju ni imel pelerine) in se odločila, da bova odšla na goro zgodaj zjutraj (torej adijo dodaten spanec) in se dol morda, odvisno od tega, kako nama bo šlo, v dolino odpravila še isti dan.

Itak sem vedel, da nama ne bo šlo, ker kondicije ne moreš kupiti v trgovini in da bova mokra, ampak poti se nisva odpovedala, ker potem bi bila tudi pot v Bovec brezvezna, kar pa ni mogla biti, ker sva bila že tam.

Sem mislil, da se bova v posteljo spravila malo počivat, sem imel celo knjigo s sabo, ampak prijatelj, ki je ravnokar prišel iz Vietnama, si je želel zabave. Ki je tam očitno ni imel, čeprav mi je zaupal, da enkrat sta se s prijateljem tam udeležila karaok in sta zapela eno slovensko narodno, kar me je samo nasmejalo, ko je povedal, da se je zjutraj udeležil tudi taičija, spet s prijateljem (pa še en Korejec je bil menda tudi z njimi), sem se pa kar malo ustrašil. In sem mu jasno in glasno povedal, da če bo za prvega maja zjutraj kaj s taičijem težil, samo spakiram in proti domu pičim!

Malo sem zašel. Očitno zabave tam daleč ni imel, zato sva malo po Bovcu kruzala in še kakšno gostilno malo pred polnočjo odprto iskala, pa je ni bilo, ko sva pred sobo parkirala in že stvari iz avta jemala, je pa glasbo zališal, nekje blizu je nek bend igral. Kar je pomenilo žurko in zabavo!

In sva, kakopak, kakšno uro kruzala po nekih stranskih poteh in pot do kresa iskala, kjer je bend igral, a zadeve nisva našla, ker sva očitno slišala samo poslovilni komad, preden so končali …

No, okoli enih sva se v postelji spravila, Potrpin je zaspal, še preden se je dobro pokril, jaz sem pa zaspal, malo preden se je on zbudil …

Sem vstal, ker v gore se hodi zjutraj, še prvomajsko budnico sva slišala, našla odprto gostilno s kavo, nato pa v avto in pod goro. Nato pa pot pod noge, še preden je sonce dobro v tisto steno posijalo …

Do D postaje (na vrhu smučišča) sva po snegu hodila kar brez derez ali krpelj, saj je bil sneg dobro predelan, le zelo počasi nama je šlo, ker je bilo strmo strmo. Kakšni dve uri sva potrebovala do tam.

Tam sva si tudi krplje nataknila, ker se je zadeva začela vdirati do kolen in je bilo težko hoditi. Po strmem zatrepu sva se spustila malce v dolino, kajti zimska pot se od poletne razlikuje, ko sva morala pa prek strme stopnje zaviti nazaj v hrib, se pa nobenemu čisto zares ni ljubilo iz nahrbtnikov jemati derez. Ker sneg je bil itak mehak …

Le krplje sva si snela in ker sem bil prvi, sem z gojzarji z lahkoto zbrcal nekaj stopov, ko sem bil že dokaj visoko in je sneg postal krepko bolj trd, pa si derez nisem mogel več varno nadeti. Pa bi jih moral, kajti pot se je postavila praktično pokonci, komplet zadeva je bila zelo zelo odprta, če bi mi spodrsnilo, bi šel globoko dol!

Sem glasno razmišljal, če se vrneva malo nazaj, kjer bi si lahko varno nadela dereze, pa se prijatelj ni najbolj strinjal, da je to potrebno. No, se je strinjal, da bi bilo to dobro, ampak da je dereze pozabil pri turnih smučeh v avtu, je imel s sabo le krplje. Ki pa v takšni strmini niso najboljše orodje za hojo.

Je imel pa cepin, ki sem ga jaz pa v avtu pozabil, sem imel samo pohodne palice!

Sva stala tam ko dva Pepeta in razmišljala, kaj narediti, ampak ker do relativno varnejšega mesta ni bilo več daleč, sva potem kar nadaljevala. Le da so me prsti na nogah boleli, ko sem brcal stope v zmrznjen sneg. Očitno si nisem dovolj dobro nohte na nožnih prstih postrigel …

Ko sva prišla na malo bolj raven teren, sem si jaz dereze nadel, prijatelj pa krplje in sva bila dokaj hitro (in varno) pri koči.

Kjer sva pojedla sendvič, spila kavo in pivo, pogledala, kar je bilo za pogledati, potem sva se pa kar v dolino odpravila. Ker se je nebo že zapiralo …

Nama je šlo v dolino kar dobro, še posebej meni, očitno mi gre s pomočjo gravitacije navzdol krepko lažje kakor navkreber, nazaj grede je prijatelj lovil mene in ne obratno kakor pri poti navkreber.

Se je pritoževal, da delam prevelike korake in da mi ne more slediti, le enkrat ali dvakrat me je prehitel, ko se je s krpljami kar prismučal mimo mene! Sem ga opozoril, da to ni najbolj pametno početje, a je vmes že pogrnil, kakor je bil dolg in širok …

Malo pred avtom sva naredila kratko pavzo za čokoladico in sem se mu začel smejati, ker je bil povsem rdeč v obraz, sem mislil, da zato, ker sva bila prehitra, on se je začel smejati pa mojemu rdečemu obrazu.

In sva seveda ugotovila, da sva oba (spet) pozabila na kremo za sončenje in da je višinsko sonce res vrag, te opeče, pa sploh ne veš …

So naju tudi v gostilni malo čudno gledali, po barvi obrazov sva res malo izstopala, kosilo v dolini sva si privoščila že okoli treh popoldne! Pa ko sva iz avta izstopila, sva ugotovila, da nama hoja po ravnem povzroča težav

Kar ni zelo slabo za dva stara strica, vam povem. Na Kanin in dol v tako kratkem času …

Sicer naju je, ko sva iz avta izstopila, vse boleli in sva ugotovila, da nama hoja po ravnem povzroča težave, ampak po nekaj metrih je prijatelj olajšano si oddahnil, da ko narediš par korakov in se malo razhodiš, da potem pa kar gre. Za silo…

Deževati je začelo, ko sva si še kofe po kosilu privoščila …

Domov sem prišel še podnevi, pa še par prostih dni je, da bo čas še za kakšno jamo …

Ta vikend se je zaključil jamarski tečaj jamarskega kluba Novo mesto. Kar 10 novih pripravnikov in 4 za jamarja in spremljevalni program in inštruktorji in obiski iz Ribnice …

Polna hosta pri Čaganki, vam povem.

Klemi me je postavil k lojtricam, ki jih itak nihče ne uporablja in se je vsem žvižgalo zanje, na srečo pa morajo na izpitih znati vsaj zaklepanje pol biča, ki ga itak ne znajo in so me vsaj približno resno jemali …

Zgodaj popoldne smo končali in se odpravili k bivaku. Na zasluženo kosilo. Gorelo je dobro, ampak voda v kotlu ni vrela, tako nismo mogli takoj makaronov vreči v vodo. Smo še malo naložili, vmes smo pa izračunali, koliko makaronov za 30 ljudi potrebujemo. Smo malo vlekli in malo rinili in se na koncu odločili za 3 kilograme, kar se je meni sicer zdelo malo, ker sem bil lačen kot konj, a se je potem izkazalo, da mogoče bi bilo boljše, če bi jih dali manj, ker konzerv golaža nismo imeli dovolj. Mislim, frišno kupljenih nismo imeli, zato smo dodali še 4 iz bivaka, ki so bile tam še verjetno iz črnobele televizije. Še vedno nimam okusa, ampak niso bili okusni, nič ne tajim …

Za nagrado za narejene izpite in naučeno so se po poznem kosilu tečajniki lahko  pa v Čaganko podali. Tam okoli štirih je Klemi milijon ekip sestavil, glede na njihovo kondicijo pa to, mene in Maxinne je določil za krmarja najglobje ekipe. Ki naj bi najbolj zagnane popeljala na 100 m, torej nekje do sredine Sedemdesetmetrce.

Se nisem nič psihiral, kaj pa je to par ljudi peljati na 100 m v Čaganko!

Ste imeli kdaj mlade mačke doma in kje blizu še kakšno drevo?

Ja, evo, to, o tem govorim. Vse je okej, dokler mladi mački drevesa ne opazijo. Jebe se jim, mladim mačkom, da ne znajo plezati po drevesu in niti pomislijo ne, kako veseli bodo gasilci, ko jih bodo dol snemali!

Tako nekako je bil naš obisk Čaganke videti!

Do vhoda vse kulturno in organizirano, ko šolska proslava za kulturni praznik. V jamo sem najprej poslal Maxinne potem pa že prvega tečajnika. Po planu potem spet izkušenega jamarja, pa tečajnika, pa inštruktorja …

Vse pod kontrolo, si mislite.

Ja.

Sem stal pri vhodu, jih nisem poznal, oni mene ne, so delali po reglcih. Po zadnjih modnih smernicah takorekoč jamarske šole!

Dve popkovini na varovalni vrvni ograji pri dostopu do jame, zavora blokirana, preden se izpnejo popkovine …

Nisem pričakoval nobenih težav, pravzaprav sem v globino buljil bolj zato, da nisem gledal mladih (in manj mladih) navdušeno pričakujočih obrazov in podoživljal svojih občutkov pri prvem obiske jame, ki se jih (žal) ne spomnim več!

In me je potem kakopak kap udarila. Ker je brko, ki je sicer imel vpeto popkovino in se ne bi moglo nič zgoditi, mirno izpel zavoro na pritrdišču, da jo prenese na vrv naprej, vmes pa (še) ni pripel ročnega žimarja, kakor zapovedujejo modne smernice. In itak da sem zavpil, da kako se čaz (prvo v jami!) pritrdišče hodi in itak mi je model nazaj mirno odgovoril, da tako, kot je ravnokar šel on. In me je še enkrat kap. Ker je po dveh mesecih tečaja in po pravkar končanem jamarskem izpitu že improviziral …

Ja, vem, smo pred desetletji izpit za avto naredili in prva vožnja je bila v gostilno, kako smo pa domov pripeljali se pa nobenemu sanjalo ni, važno je bilo, da smo imeli vozniški izpit!

Smo malo rajtšulali in malo surlo vlekli in je potem naprej šlo, kakor bog zapoveduje, je imel še čez ožino dve popkovini pripeti za vsak slučaj, ampak je šlo posledično dol še bolj počasi kot takrat, ko je v jami 20 ljudi.

Smo potovali dol torej počasi, ko sem kot zadnji iz najgloblje skupine pripel zavoro nad Sedemdesetmetrco, so pa drugi mladi mački prinoreli. Da vsaj dol pogledajo. Sem jih slišal prej, kako enega roka boli od zavore, da ima dovolj, drugega da psiha, tretjega da …, ampak ko so dol pogledali, so kar naenkrat hoteli več. Sem jih odganjal, a ni pomagalo, sistem je razpadel, radovednost in navdušenje je bilo preveliko.

Potem sem se spustil dol, sem si rekel, bom pa intervencijo si pisal, če bo potrebno, ko jih bomo izmučenw gor vleklu, tudi to je nekaj, pa še lažje je ko novim jamarjem globino preprečevati, a ko smo bili na stotih metrih, to seveda ni bilo dovolj. Na majhni polici se nas je že devet drenjalo in sem popustil ter rekel, jebajga, pojdimo pa še eno stopnjo dol in čez meander, bo morda potem dovolj.

In itak da ni bilo!

Na koncu meandra je na srečo Manca edina pametno usekala, da ona ima dovolj, da ve, da je dol lažje kakor gor, ker mene bi na koncu prepalamudili, da jih na 250 na kofe peljem, pa čeprav bi potem gor tri dni plezali in čeprav se edino meni ne bi v službo mudilo!

Se je Maxinne žrtvovala in jih odpeljala še dve stopnji globlje, z Manco sva se pa počasi proti gor odpravila. Ni šlo počasi, ker pripravnica je mlada in fit, kar je pomanjkanje izkušenj premagalo, ampak na vrhu Sedemdesetmetrce sva vseeno ročno potegnila, da spodnje vsaj zaslišiva vračati se, saj sem vedel, da bi bil zunaj preveč živčen, če ne bi vedel, da se že vračajo …

Ven smo kakopak prišli že po krepki temi, nad žerjavico so debelo švicale mesnine, ostali, ki niso šli tako globoko, so pa tudi že kakšno pločevinko spili. Tukaj mislim bolj Remiha, Anži si ni upal, ker ko je mama v jami, mora on mladička čuvati.

Jap, to so moderni časi, še malo, pa bo Maxinne prišla v reševalno, Anži bo pa doma puloverje in nogavice štrikal …

Smo jedli in pili in poslušali govejo muziko (jap, uganili ste, vrtilec muzike na Tubi je bil Remih!), potem smo pa še malo pili, kakor se zagre ob koncu tečaja in ko se je bližala polnoč, je bilo razpoloženje že tako bombastično, da so zapeli tisto Alfijevo Ko pride polnoč, čeprav tajming pri vseh pripravah in gledanju na telefone pri odštevanju ni bil najboljši, si par minut zamudili. Remih je pa povsem slučajno še bolj v filing padel in je dimno bombo prižgal, ki nam je ostala, ko smo iskali drugi izhod iz Čaganke iz kamina Game Over. Saj ideja takrat je bila bogovska, po treh letih smo na globini 250 m končno preplezali skoraj 200 m kamina in dosegli strop, zato sem jaz z dimno bombo v kamin splezal, pod mano je bil nekje na sredini Grdin, ki je zavpil Žekiju, ki je bil dol v bivaku, Žeki je pa po jamskem telefonu Remihu na površje sporočil, da bom čez deset minut prižgal dimno in da naj se s svojimi in mojimi otroki odpravi v hosto nad kamin Game Over pogledati, če bodo kje dim videli.

Kot sem rekel, načrt je bil bogovski, a dve minuti preden sem v kaminu dimno bombo prižgal, se je zunaj oblak utrgal in se je uscalo, kot še nikoli v zadnjih tridesetih letih (kar jaz v jami seveda nisem vedel!), oni zunaj so bili mokri do kosti, jaz v jami pa nisem mogel dovolj hitro se spuščati, ko se je tlak spremenil v jami in je vsa tista dimna pizdarija začela siliti dol in bi me kmalu zadušila …

No, tudi tokrat nas je skoraj vse zadušilo, sem čisti flešbek dobil, kakor da že prej ni bilo dovolj dima, mu je pa uspelo manj zagrete v šotore poslati. Ob ognju smo ostali samo najbolj odločni, okoli dveh zjutraj, ko smo samo še štirje vztrajali, sem se odločil pa še jaz sidro dvigniti, a ga nisem mogel, ker je eden od tečajnikov, po poklicu policist, supermana udaril. Ena ali dve pločevinki sta bili preveč očitno in je kar ob ognju zaspal. Z eno roko stegnjeno predse na klop je res na supermena spominjal. Se ga nisem upal pustiti tam, ker sem vedel, da bo ogenj enkrat ugasnil, zbuditi ga pa nismo mogli. Na noben način.

Doker se nekdo ni spomnil, ga potresel in mu mirno pojasnil, da bo treba pihati. Potem se je pa zbudil, ampak ne da bo pihal, da bo dal pihati!

Ko je bil zbujen, smo ga pa v kombi poslali, kjer je imel postlano,  čeprav ne jaz ne on nismo bili prepričani, če sploh ve, kje ima kombi parkiran …

V bivaku sva bila samo jaz in Remih in sem lahko v miru še malo bral, ker spati itak nisem mogel, ker je Urbi iz čiste dobrote tudi noter zakuril, čeprav je spal zunaj v šotoru. In je bilo vroče, da so tapete odstopale …

Ko sem kot v starih časih okoli štirih zjutraj stal na pragu in se hladil, je pa prijatelja na pipico pritisnilo in sem ga od vhoda navigiral med šotori v gozd, da ni po platnu šotorov škropil. Se je kmalu vrnil, a samo po papir, se je v njegovem trebuhu verjetno rdeče z zelenim nekaj narobe zmešalo in je moral na hitro še pismo napisati v majhni hišici v gozdu …

Ga dolgo ni bilo nazaj, sem se že ustrašil, če ni morda kar tam zaspal …

V nedeljo dopoldne sem pa po kavici manjšo skupinico v Akustično odpeljal, jim je bilo všeč. Nazaj grede sem hotel že razopremiti, a nisem, pa še sreča, da nisem, ker sem po kosilu v isto jamo odpeljal še drugo skupino.

Vam povem, tanovi so hujši od mladih mačkov!

Ko sem malo pred mrakom končno v avto sedel, da se domov odpeljem, ker žurka se je spet začela razgrevati, je pa Anja do mene pritekla. Ki sem jo v Akustično odpeljal in sem bil prepričan, da se hoče še enkrat zahvaliti za doživetje.

Sem se kar stopil, nič ne tajim.

Najprej je zadihano povedala, da ona nikoli za moškimi ne teče in sem se še enkrat stopil, potem sem se pa takoj spet v normalno agregatno stanje vrnil, ko je vprašala, če jo lahko do ceste odpeljem.

In sem jo, ker jaz sem tak dober človek, potem sem pa še kuzlo na sprehod peljal.

Mislim, svojo, ko sem domov prišel …

Zadnjič sem se pripeljal s sestanka v Ljubljani in se, preden sem parkiral službeno vozilo, zaustavil še v Merkurju. V zgornji kopalnici se je na deski stranišča zlomil vijak. Noben problem, sem jih že toliko zamenjal, da sem točno vedel, kam moram. Mislim, celo oddelek sem zadel iz prve. Vse je bilo, kot mora biti, sem bil kar malo ponosen sam nase, kako že obvladam, a nisem pomislil, da so modeli zamenjali model vijakov in tista zadeva seveda ni pasala na desko v zgornji kopalnici. Na srečo jo uporablja samo mali (ki sploh ni opazil, da je vijak zlomljen, dokler zadnjič po vsaj dveh letih zgornjega sekreta nisem bil prisiljen uporabiti, ker se je v spodnji kopalnici prhala moja predraga, jaz sem pa kot vedno do zadnjega tiščal, kar sicer ne pomeni, da je bil vijak zlomljen že dve leti!) in ko sem znorel in tudi desko zlomil, ko sem zadevo vseeno poskusil namontirati, sem mu mirno povedal, da bo moral kakšen dan, dokler nove deske ne kupim, uporabljati spodnjo kopalnico.

Se ni preveč sekiral.

Ampak nisem želel govoriti o tem. Ko sem hodil iz Merkurja proti vozilu, polimanem v JRS barve in z lučkami na strehi, sta mimo vozila ravno hodila dva modela in zelo radovedno brala, kaj piše na njem.

Brate, koja je ovo služba, jebote, jamarska (poudarek na srednjem zlogu, sta bila bolj južna)!?

Drugi je bil bolj lingvistično nadarjen in je prebral angleški napis ter tisti cave prevedel prijatelju.

Špiljari, brate …

Jebote Slovenci, svašta!

Priznam, praviloma sem zelo ponosen na jamarsko reševalno in na kolege, a takrat sem kar malo upočasnil korak in celo mimo vozila stopil, kakor da ga ne uporabljam jaz ter počakal, da sta izginila v trgovini. Ne vem, zakaj mi je postalo nerodno, morda zato, ker sem vedel, da nobenega od modelov nikoli ne bom reševal, ker po videzu sodeč še nikoli niti blizu kakšne hoste nista bila, da bi lahko ponesreči v jamo padla?!

Ko sem že desko novo za stranišče kupil, smo pa še zmrzovalno skrinjo novo nabavili.

Ne, to dvoje ni povezano, a moja predraga si je že kar nekaj časa namesto skrinje, ki sva jo dobila za poročno darilo (in ki po vseh teh letih še vedno dela, pa čeprav ne verjamete!) želela zrzovalno omaro s predali. Kakšni dve leti nazaj je bila že zelo vesela, je mislila, da je skrinja crknila in bomo novo dobili, a sem na njeno žalost ugotovil, da je mačka na razdelilec, v katerega je bila vklopljena skrinja, mačka skočila in očitno pristala ravno na gumb, da ga je ugasnila. Sem ga spet prižgal in je skrinja začela delati in potem nismo nove kupili, sem pa moral drug prostor za razdelilec poiskati, ker je mačka skrinjo čez par dni spet ugasnila!

In smo jo nabavili in tudi v hišo spravili, a ker se jutri odpravljam v jamo, sem mirno pojasnil, da zadeve še ne bomo usposobili, ker se mora po transportu malo umiriti tisti plin za hlajenje pa to, da to zih v navodilih piše (sem vedel, da jih noben ne bo bral, konec koncev smo familija!), da se bomo s tem ukvarjali, ko pridem domov.

Mali se je takoj strinjal, je res moje seme, za en dan ali celo tri je imel dovolj fizične fizkulture, skrinjo spraviti po stopnicah do shrambe, to je 6 minut težkega dela, je pa vseeno kakor mimogrede ugotovil, da ne bo tako enostavno.

Itak sem ga zavrnil, da bo, še bolj enostavno, kot si misli, le zadeve iz skrinje bomo v omaro prestavili, kar bo predraga soproga in mamica naredila in to je to od garanja.

Kako bomo pa staro skrinjo ven spravili, je vprašal mali.

Z lahkoto, sem odvrnil prepričano, ko bo enkrat prazna, bo čisto lahka.

Ne, mislil sem, kako jo bomo čez vrata shrambe spravili.

Porinili jo bomo, sem začudeno odvrnil.

Ne boš je, ker je širša od vrat …

Itak sem skočil po meter in itak da je skrinja šest centimetrov širša od odprtine shrambe! Smo skrinjo ob steno postavili 30 let nazaj, potem sem pa enkrat s Klemijevo pomočjo steno z drsnimi vrati postavil in za mero vzel mojo rit, ne širino skrinje …

Torej, ko pridem iz jame, bom razmislil, ali je lažje skrinjo razbiti ali steno, ker skrinja bo šla ven tako ali drugače …

Si bom pa prej kavo privoščil, to pa že moram povedati. Me je zadnjič Klemi prepričal, da moram s časom v korak in če že vsak umetnik uporablja Buy me a coffee, bi ga lahko pa tudi jaz, da on bi mi kupil kofe, ker baje kar redno bere moje zapise, čeprav ga verjetno bolj iritirajo kakor zabavajo, kar je primarni namen.

In sem, ko sem domov prišel, res odprl račun za buymeacoffe in mi je prijateljček res kupil kofe, sem takoj dobil obvestilo!

Roku, ki mi je tisti gumb inštaliral, ker sam ga itak ne znam, bom moral pa navaden kofe skuhati, ker on pa nima tega gumba …

Vremenska napoved ni bila najboljša za vajo JRS v steni, a nas je sonce prijetno presenetilo. Še bolj prijetno pa me je presenetila ohcetarska pojedina, ko smo prišli v Rakov Škocjan. Zadaj v enem od avtov JRS je bilo par pladnjev raznoraznih mesnin in sira in zaseke in kruha …

Ko za ohcet, vam povem.

Ker smo reševalci ne najbolj mladi, vsaj večinoma, sem človeku, ki je bogovski zajtrk prinesel, čestital frišno ločitev. Previdno, kakopak! Kakor nekoč ženski, ki je sploh nisem poznal in sva komunicirala samo prek mailov, ko sem naročil nove bafe za JRS in se je enkrat podpisala z drugim priimkov kakor ponavadi. In sem ji previdno čestital za poroko, nov priimek pa to.

Je pojasnila, da je frišno ločena, a da čestitke vseeno sprejema …

Kakor koli, reševalec ni bil frišno ločen, le nek občinski praznik so imeli večer prej in je ostalo hrane za preprečitev lakote v srednje veliki afriški državi, župan jo je ljudem ponujal za domov, da se ne meče proč in je človek, pravi reševalec, vam povem, stopil korak naprej, povedal, da bomo imeli naslednje jutri reveži pri JRS vajo in da vedno radi sprejemamo donacije v hrani …

Smo skočili na dobrote ko silažni traktor na sveže pokošeno travo in čeprav smo se nažrli, da smo potem komaj delali, gore mesa in salam in vsega niti dobro načeli nismo …

Vreme je držalo, mi smo delali, vmes smo okoli dvanajstih še eno pavzo za malico udarili, a spet nismo uspeli vsega pojesti. Smo meso, ki je še ostalo, premetali na en pladenj in se spet dela lotili, ko smo vsi na vrveh bingljali in sem malo dol pogledal, sem pa Veprovega psa zagledal.

Ga je Walter še gor zafrkaval, da ga preveč in predobro fotra, da je prevelik, pa je Veper ugovarjal, da to sploh ni res, da psa praktično strada.

Kar je morda celo res, kajti ko je pes lačen, če ne dobi hrane od gospodarja, se pa sam znajde. In ko sem dol pogledal, je kosmato stvorenje ravno menda še tretjič do konca polizalo pladenj, s katerega je malo prej tri kilograme mesa in klobas in sira in zaseke pojedlo …

Sem zavpil, kakopak in čeprav so vsi reševalci na manevrih za vsah slučaj obstali, misleč, da kaj narobe počnejo, je pes takoj vedel, komu je bil krik namenjen, saj jo je podurhal v hrib, ko da ga policaji lovijo!

Potem sem pa še vedno na vrvi dol gledal in na reševalce vpil, naj ne pobirajo s pladnjem ostanke kolobarčkov salam, ki jih bogi pes ni uspel pohlastati, dokler se nisem naveličal in dovolil beštiji, ki se je že šestnajtič vrnila na kraj zločina, da vse pladnje poliže do čistega …

Ko smo potem nosila nosili in se je pes okoli nas motal in je par reševalcev začelo preklinjati, sem jih pa miril, da nima smisla na psa se jeziti, ker nam je meso pojedel, saj smo se tudi mi uspeli kar dobro najesti. A so mi pojasnili, da ne vpijejo nanj zaradi tega, a da prdi, da ni za vohat!

Res je dobro, da še vedno nimam voha …

Ob enih smo potem pa še par povezanih reševalnih manevrov postavili, da so lahko vsi reševalci sodelovali pri izvleku nosil, še dokaj zakomplicirali smo jih, a ko smo skoraj končali in so nosila že gor prišla, je nekdo zavpil, da je Seba kot protiteža kamen na glavo dobil. Itak da smo stekli po torbo prve pomoči h gospodarju in potem dol, da smo si skoraj noge polomili. In potem dol zmedeno iskali ubogega polomljenega reševalca, ki ga pa ni bilo nikjer.

Kar grozljiv filing, nič ne tajim!

Na srečo ni bil tako poškodovan, je sam splezal gor, zato smo odhiteli gor in mu na vrhu nato v miru manjšo ureznino oskrbeli.

Jutri bo imel modrico.

Zdenka jo je imela pa že danes, je padla po stopnicah (ne, ni poročena!) in itak smo jo ob Sebata postavili za fotko, naj se ve, kdo se v JRS pretepa …

Potem pa še dobro kosilo, kakor se spodobi in zagre, in še po soncu domov …

Kuzlico smo na šišanje naročili, ko je bilo zunaj še 30 stopinj, k frizerki sem jo odpeljal pa danes, ko je zunaj skoraj sneg. Poklicali so me po dveh urah, ne hecam se! Po navadi jo poberem po eni uri matranja, tokrat je bila polna rastlinja, da je očitno trajalo.

Pa za spremembo tokrat na sprehodu ni skočila v potok, očitno ji v novi frizuri ni dovolj vroče … Ljudje, ki jih že par let srečujem na sprehodih, so svoje pse privezovali, so mislili, da imam novega psa in niso hoteli tvegati. Ampak jutri bo spet kopala krtine in bo vsaj umazana, če že dolgolasa  ne!

No, saj bo zadeva spet zrasla, pred zimo bo šla še enkrat pod škarje …